Mladi Pomurci

 

Dne 20. novembra so člani ansambla Mladi Pomurci priredili koncert. Kot gostje so nastopili ansambli:  Opoj, Štrki,  Tone Rus, D – dur, Zadetek

koncert

Skupna slika

koncert 2

Zaključili so s skupno pesmijo

koncert 3

Ansambli so se vrstili en za drugim

koncert 5

Mladi Pomurci so na koncertu predstavili tri avtorske skladbe.

Prireditev je bila na visokem nivoju. Dvorana je bila nabito polna. Gledalci so aktivno sodelovali z nastopajočimi. Nagrajevali so jih z dolgim aplavdiranjem. Po nastopu je bila tudi pogostitev in nato zabava do zgodnjih jutranjih ur.

Še nekaj utrinkov iz koncerta.

 

koncert 4

Glasbena prijatelja

koncert 6

Mladi Pomurci s Tonetom Rusom

12243135_948868388512208_5934818547046284159_n

Pogled na polno dvorano

12247092_948868165178897_5723424542162919965_n

Za obiskovalce je bilo tudi poskrbljeno. Po koncertu so se zadržali ob kozarcu pijače ter izmenjali  vtise o prireditvi.

 

Ansambel  MLADI Pomurci:    zibelka ansambla sega v december 2013, ko so se sestali mladi fantje (kasneje še dekle) z željo po prepevanju in skupnem ustvarjanju slovenskih domačih viž. Člani prihajajo iz Pomurske regije: Melinec, Srednje Bistrice in Cvena. Igrajo narodnozabavno, zabavno in tujo glasbo z namenom širjenja  veselega duha med poslušalci.   Na nastopih velikokrat zapojejo brez instrumentov, saj gojijo izvrstno štiriglasno petje.

mladi pomurci 1 001 Člani ansambla (od leve): Iztok Dolamič, Tamara Duh, Mitja Kolarič, David Duh.

Njihov repertoar igranja je zelo raznovrsten. Večinoma izvajajo slovensko narodnozabavno glasbo in ljudske pesmi naših babic in dedkov. Za popestritev dodajo še kakšne znane dalmatinske oz. tuje pesmi. Navdih za izvajanje te zvrsti so nekateri dobili že v otroštvu od prepevanja starih staršev, medtem, ko so se drugi člani s to zvrstjo spoznali, mogoče malo kasneje, preko mnogoštevilnih ansamblov oz. skupin na narodnozabavni sceni.

mladi nova 001

Nastopajo na veselicah, porokah, raznih obletnicah (praznovanje Abrahama ….), kulturnih prireditvah… Kot izvrstni pevci velikokrat nastopajo tudi a capella.

3-strkova-noc_

Nastop na Štrkovi noči 2015 Kot dobri glasbeniki obvladajo tudi igranje na več instrumentov. Sodelujejo tudi pri tamburaški skupini Slavka Osterca – Veržej.

tamburaši

Tamburaška skupina Slavka  Osterca  – Veržej

https://www.youtube.com/watch?v=sZakPDXl40E        Šum dežja https://www.youtube.com/watch?v=ZLFvmuXmqmY    Tiha noč

Njihov cilj za prihodnost je, da bi bili prepoznavni tudi širom  Slovenije, zato so se tudi prijavili na festival narodnozabavne glasbe, ki bo potekal 11. aprila z naslovom:  Poletju naproti

mladi-pomurci  žamenci

Nastop na tekmovanjuPoletju naproti

poletju naproti

Rezultat tekmovanja:

mladi-pomurci-osvojili-prvo-mesto-obcinstva-in-tretje-mesto-zirije

1. nagrada občinstva in 3. nagrada žirije

V prihodnosti  se nameravajo  prijaviti še na več takih festivalov. Delati so začeli na tem, da bodo ustvarjali svojo avtorsko  glasbo. Načrtujejo nastope tudi v tujini. Bili so že na Dunaju, kjer so nastopili a capella v okviru Miklošičevih dnevov. Tam so predstavili slovensko zborovsko pesem. Letos nameravajo organizirati tudi svoj, lasten koncert in skušati povabiti  čimveč zanimivih gostov, da bo to res enkraten dogodek. Za letos imajo pogojenih tudi že kar nekaj veselic, tako v Prekmurju kot tudi v Prlekiji. Letošnje leto bo  za njih zelo pestro in naporno, saj še vsi pridno obiskujejo gimnazijo v Ljutomeru.  Glede na to, da imajo zraven učenja še jasno zastavljene glasbene cilje, jim bo sigurno uspelo.

tamara 001

Pevka skupine Mladi Pomurci in bas kitaristka, Tamara Duh

Kontakt:  David Duh, 051 480 128,   email:  ansambel.pomurci@gmail.com

Posted in Uncategorized | Leave a comment

Prekmurske zborovske skladbe

Prekmurska ljudska pesem je nastala spontano in improvizirano. Skozi čas se je spreminjala, a je vseeno ohranila sestavine iz preteklosti. Ponavadi se je ohranjala in prenašala samo s petjem po spominu, kot ustno izročilo. Uporabljala se je za razvedrilo, za posebne priložnosti ali kot sestavni del različnih šeg. Po zaslugi raznih zapisovalcev, ki so sistematično ali ljubiteljsko zbirali te »stare viže«, imamo danes mnogo tega ljudskega bogastva dokumentiranega v zvočni ali zapisani obliki. Mnogi skladatelji se radi poslužujejo prekmurske ljudske pesmi, ki kljub različnim kompozicijskim tehnikam in harmonskim obdelavam ohranjajo milino in značaj naše pokrajine ter ljudi.

Nace Duh

002

knjige_izbor_03Faloti veseljaki (1994); zbirka skladb za otroke in mladino (20 skladb z  ilustracijami)

knjige_izbor_06Svet postal bi lep (1994); zbirka duhovnih skladb za mladino (15 skladb z ilustracijami, otroška maša, mladinska maša, maša za mešani zbor in orgle)

knjige_izbor_07  – Prekmurski ljubi kraj 1996); prekmurske skladbe za mladino in odrasle zbore ( 20 skladb)

knjige_izbor_08Gospod prijatelj moj (1998); duhovne skladbe za mladino in odrasle zbore ( 20 skladb)

knjige_izbor_05Kdo dal mi bo roko ( 2000); zbirka posvetnih in duhovnih skladb za mladino (37 skladb z ilustracijami)

knjige_izbor_04Kre Mujre san odu (2001); kronika vasi Melinci in raziskava glasbene folklore na Melincih. Zapis 75 viž (melodij) s primerjalno analizo.

knjige_izbor_02Ti Gospod si moja pot (2002); duhovne skladbe za otroške in mladinske zbore ( 25 skladb z ilustracijami, otroška maša, mladinska maša, maša za mladinski in mešani zbor ter orgle).

knjige_izbor_01Marija Snežna (2004); kronika kapele »Marija Snežna« na Melincih.

glasba 4

MEŠANI ZBORI

 Tu sem jaz doma

Venci veili

Trgaj mi rožice

Mi pa mamo

Juri Mikola

Jaz man ene citrice

Prosci v ogledi

Na valovih Mure

Živalska svatba

Smo šoštare prosili

Prekmurski ljubi kraj

Beri, beri

Vora bije

Študentska

V beltinskoj fari

Veseli godec

ŽENSKI – DEKLIŠKI ZBORI

 Teče mi vodica

Sirota mlada

V našen kraji je lepou

Jaz pa imam konjča dva

Marko skače

MOŠKI ZBORI

 Poj mi, poj mi

Snočkaj so me zgrabili

Lani san se oženo

Odu san odu po bukovju

Moja lujba je fajna

Krajše ljudske skladbe                               štorklja skica

Ženske – dekliške

Dragi polski fantje vi

Kdo je bil moj očka

Ženitovanjska

Poslušaj o moj človik

Nekaj šcin van razodeti

Moren iti

Moj rožmarin

Lubi očka moji

Moški

Jest bi rad k deklinan odu

Kre Mujre san odu

Lejpa prekmurska dežela

Lujba draga, ka se srdiš

Na valovih bistre Mure

Nezvesta

Snočkaj san slišal

Tou ti pravin

glasba 4

 DUHOVNA GLASBA

Mati Marija

O Mati pomagaj nam ti

Zdrava Marija

Ves sem tvoj, o Mati

Dežela Kanaan

Gospod, pri tebi sem doma

Posvetitev Marijinemu srcu

Slava tebi, božji sin

Tihi mir

Pridi, greva tja gor (m)

Kdo zvoni(m)

Sv. Margareta

Ko so pastirji

Snežinke, bele zvezdice

organist 001

 Nace Duh

glasba 4

Posted in Uncategorized | Leave a comment

Tuškajev misijon

Zapisnik dogodkov iz leta 1949
Op. Opis dogotkov je povzet iz rokopisa; »Kronika Melinec«, I. D. – vaškega zapisnikarja. Jezik je ohranjen tak, kot je v originalu.
Tuškej Franc – kdo je to?
Sin revnih staršev. Ker pa je imel veselje do šolanja, so se zavzeli za njega šolanje in vzdrževanje v šoli (veletrgovec Osterc). Študiral je dva razreda klasične gimnazije pri frančiškanih v Mariboru. Ko so ga tam odslovili, je ostal doma. Dalje ni imel možnosti in sposobnosti za časa okupacije.
Prišel je prevrat. Nova Jugoslavija. Osnovala se je Osvobodilna fronta. Tam se je koj prikupil. Bil je tajnik.
Prišel je od veleposestva Beltinci politkomisar Zalar po Tuškeja, mladega fanta. Prvo delo je bilo, da sta po vasi nasilno zahtevala od ljudi koruzo za Romunijo in za Albanijo. Tuškej je postal član partije, komunist. S tem se njemi je dodelila služba v Murski Soboti na UDBI. Tam je stanoval, le redko je prišel domov v vas.
Bilo pa je, da je v Soboti dvignu za dva meseca službe plačo.. 25.10.1949 – za to doma v vasi nihče ni vedel. Prišel pa je tisti večer poznov noč domov na svoj dom. Kmalu za njim pa stopita v sobo dva oboroženiva in sta zahtevala od njega denar, on ga pa ni hotel dati..tak njemi je eden strelo v ramo in nato sta odšla.
OP. V tistem času so začele prihajati iz tujine, zlasti iz Francije penzije za naše delavce ( pred vojno je bilo veliko delavcev iz Prekmurja na delu v Franciji) in to v devizah. Tuškej je ta denar pobiral za sebe. Skupaj s sovaščanom, Kuzma Ivanom sta ta denar zapravila. Potem sta naredila načrt, kako to krajo deviz naprtiti političnim oporečnikom. Ker pri strelu s puško v rame ( po dogovoru s Tuškejem ga je ustrelil Kuzma Vanek) ni šlo vse tako, kot je bilo načrtovano, so nastali problemi. Tuškeja so odpeljali v bolnico, Kuzma Vanek je pa pobegnil izven Slovenije. Pozneje bi naj bil upravnik v Banatu.V glavnem, šlo je za ukradeni denar. Tuškej je bil po vojni rubežnik. Tudi na Melincah je na silo rubil ljudem premičnine. Po takratnem pravilu so pri rubežu morali biti prisotni člani KLO Melinci.
20.10. 1949 je bila oropana trgovina.
23.10.1949 pa je utonil v reki Muri Kolenko Vinci – občinski sluga, komunist in ovaduh, predvsem pa alkoholik.
Ker je bila vas zabeležena kot reakcija komunizmu, je bila oblast prepričana, da se tu nahaja belogardistična tolpa, katera je povzročila to dejanje.
Tuškeja se je smatralo za predstavnika oblasti..
Strel na Tuškeja, vlom v trgovino in da smo ubili Kolenkota…
26.10.1949 so prišli člani, oficirji UDBE iz Dolnje Lendave, iz Murske Sobote in iz Maribora z redno vojsko (62vojnikov) in zasedli vas Melince. To je morala vas Melinci hraniti ves čas zaslišanja in preiskave. Godilo pa se je sledeče:
– Vojska je zastražila celo vas. Iz vasi niso nikogar pustili. Potnike v vas so pustili, toda iz vasi niso mogli. Mogli so se postiti, glad trpeti po več dni, le koliko so njim vaščani dali kaj za okrepčilo. Na dvorišču gostilne Kuhar in na dvorišču Osnovne šole so zakurili ogenj – gorelo je noč in dan. Plamen je švigal nad tri metre visoko. V šoli je bil tudi štab UDBE in sodnija. Okoli ognja so stali vojska in ludje, ki so morali čakati na zaslišanja. Vršila so se zaslišanja in pa trpinčenje. 26.10.1949 ob 8 uri zvečer je z bobnom po vasi naznanil občinski sluga, da od vsake hiše vsi brez razlike morajo v šolo po zapovesti UDBE.
Šolski prostori so bili premajhni za vso ljudstvo. Takrat je bilo povedano: Tuškeja ste ustrelili, Kolenkota ste ubili in zadrugo ste oropali. Dajte nam krive naprej. To naj nam bo sporočeno UDBI zajtra do osme ure. Vse mlinare in druge bolj sumljive so takoj zadržali v šoli in je zasliševali celo noč. Ker pa niso mogli nič iz njih izvedeti, so je zvezali in je odvedli v Lukavce v zatvor. Morali so tudi svoj življenjepis pisati.
Zasliševali so moške in ženske cele dni in noči. V šoli so moški stali cele noči zvezanih rok nazaj od zaslišanja do zaslišanja – nekatere so pa odpeljali za mlinarji in brodarji v Lukavce. Nekatere so celo v svinjake zaprli.. Zasliševati so morali ljudje drug drugega in zapisnike delati, kdo bi kaj vedel o banditih. Tudi so napravili skupine 10 – 15 ljudi. Morali so se posvetovati, kdo bi bil zločinec oz bandit in njim v določenem času sporočiti. Župan je moral za vso vojsko ( nad 65 oseb ) imeti postrežbo hrane noč in dan: rece, kure, gosi, meso iz čebra, klobase, domačega klintona in to vse po strogi zapovedi dovolj. Ko je že na Melincih prehrane zmanjkalo, so morali iste stvari dobavljati iz Ižakovske vasi.
Prišlo je zaslišanje tistih, kdor ima s kom kakor spor, svaju, prepir itd.. med sosedi, tisti, če sta mož in žena v sporu, tistih, kateri so se nekoč radi imeli kot fant in dekle, pa nista skupaj prišla, nadalje.. tistih, če ima vkdo koga izven države, posebno če ima šolanega oz izobraženega, še posebno duhovnika. Udba je imela tri smeri zaslišanjka: eno po dnevi, drugo pred polnočjo in tretje po polnoči.
Ker vsa dosedanja zaslišanja niso uspela, so zvali na drugi način. Od kapele so vzeli ključ in so začeli zvoniti, kak če bi bil požar. Ko so ljudje skupaj pribežali – stari in mladi, so je prebrojali in so rekli: »To niste vsi. Idite domov in ko se bo zvon iz kapele oglasil, da ste vsi tukaj«.V šoli so na tleh napravili številke in na njej je bil prozivni broj. Tak je vsak vaščan imel svoj prostor. Plat zvona je bil večkrat po dnevi in ponoči – dan za dnem, noč za nočjo. Če niso vsi prišli na plat zvona, so morali iti tisti, ki so prišli, nazaj domov. In njim so rekli: » nismo vam mi krivi, da morate nazaj domov ampak tisti, ki niso prišli, tisti imajo veze z banditi. In še niso niti do doma prišli, že spet plat zvona – spet je bilo treba bežati v šolo na svoj prostor. In če spet niso vsi prišli, se je ponovilo – domov in nazaj. Na vsakem sestanki na zaslišanju je bilo povedano od UDBE, da morajo vas Melinci z zemljo zravnati, izbrisati.Tak so je strašili.
Ko je bilo ljudstvo že vse zbegano in zmešano, so začeli s sledečo metodo: z vprašanjem. Jeli kdo koga videl v teh dneh v vasi, kakega tujega človeka? Če ga je videl, naj se oglasi slobodno. Vojaki UDBE so krstarili po vasi z velikimi psi noč in dan, da bi bil lažji plen na bandite. Nato odgovori Bernjak Andrej: da, jas in Gjura Štefan sva stala kot fanta zvečer na cesti pri vratih, pa sva vidila, da sta dva šla mimo naj po cesti in na najin pozdrav sta ne odzdravila, samo sta se jurila naprej. Zatem je Bernjak zel biciklin in je šel za njima. Hotel je vedeti, kdo je..ko jiva je dohitel, sta mu rekla:«kaj bi rad, če ti življenje smrdi?«
Nato je UDBA Bernjaka zadržala in pa Gjuro Štefana – njiva je zasliševala in mučila ter nato odpeljala v zatvor v Lukavce. Tam so oba mučili. Gjura Štefan da je moral v bolnico. Od posledic pretepanja je pozneje tudi umrl.
Udba je večkrat opominjala, naj se le oglasi, če je kdo kaj vedel ali videl, zlasti nepoznanega človeka. Oglasi se Herci Jožef: »pred nekaj dnevi je pri nas ležal na štalah neki človek. Ko sem prišel zajtra po krmo na štale, sem nehote prijel za puško. Nisem vedel, kdo je – me je skoro bilo strah. In da san drugič prišel po krmo čez pol ure, te ga že ni bilo.« Na to so osumili, da hči Herci Jožeka – Julika ima znanje s Pozdercom iz Beltinec, ki je pobegnil iz vojske in je sedaj v Avstriji pri kraljevi vojski. Aretirali so Herci Jožefa , hčerko Juliko in ženo Treziko. Herci Jožefa so po cvekah gonili, naj bi izdal, ženo so mučili, hčerko Juliko so pa slekli čisto do nagega pred maso vojske in te so jo z mrzlo vodo polivali in nato so prišli po moške v drugo sobo, naj bi šli gledat nago dekle, pa nobeden fant niti moški ni hotel iti.
Ljudje so že gratali čisto podivjani in zmešani. Neštetokrat je bilo poveano, da morajo Melince zravnati z zemljo, ker niso vredni, da obstajajo.Noč in spet plat zvona. Ljudstvo pribižij in samo dobi na znanje: »za pol ure da ste vsi tukaj. Pripeljemo vam zločinca, tega, ka ga zakrivate. In res, pripeljali so Bernjak Drašeka in ga postavili na oder., vsega izmučenega. Ljudstvo je povedalo, da ne veruje, da bi Drašek bil zločinec, ker Tuškej bi ga poznal. Nato so pripeljali na oder Herci Jožefa, ženo in hčerko Juliko. Vsi so povedali: »nekdo je bil, ne vemo pa kdo je bil. Bil je pa brez našega znanja«..
Nato je UDBA rekla ženam od katerih možje so bili v zatvori v Lukavcih.« Ne mij, vidite,. Ti so krivi, da so vaši možje tam. Ti nočejo dati naprej tiste prave krivce. Mi vam je damo na zaslišanje, naj vam povejo, kaj znajo in s kom imajo veze. In nato so res ženske začele:
Josipina Gjura je imela na zaslišanju Juliko Herci. Ker pa Julika ni znala nič več povedati, je vzela Josipina remen in jo začelo nausmiljeno biti. »Taka si, tako sem te učila…-
Izmed večih potnikov, ki so šli skozi vas, je prišel tudi Horvat Matija, član, sobrat od Usmiljenih bratov. Doma je bil iz Črensovec. Bil je sorodnik Pozderca iz Beltinec. Ker se jim je videl sumljiv, so ga prijeli in ga dali mučiti občinstvu.Začele so ženske Cipot Lujza, Kuzma Ilonka, Vohar Bar so ga bile s trnavkov. Vzele so njemi iz žepa čislo, jo mu djale na glavo in te so ga na ogenj rivale. In so ga sramotile; ti si usmiljeni brat, da sa takimi maš veze banditi..In siromak je potpuno po nedužnem trpel. Komaj se je ubranil, da ni zgorel na ognji.
Iz Beltinec so pripeljali Voroš Janeza. Bile so ga Marga Fekonja, Cipot Liza, Vohar Bara. Bile so ga z batino na zadnjo plat. Nekdo se je izrazo, da je Voros prinesel salame iz trgovine, ko je pobegnil iz vojske Pozderec in zato je trpel.
Pišta Dugar In Pišta Majcen sta zasliševala Jerebic Dragoja. Ker pa drugo ni znal povedati samo to, ka je slišal ko je počila puška pri Tuškeji in se za to ni zmenil, ker je šel domov. Bil je kot fant na vasi. Nato sta ga začela biti in za lase vlačiti ter brsati. Nato so ga aretirali. Na prošnjo svojega očeta je bil iz zatvora izpuščen.
Vse to omenjeno bitje se je vršilo pred maso ljudstva. Udba je bila ves čas zraven in skoz ponavlala: »telo je vaše, s telesom delajte, kar hočete, samo glavo nam čuvajte. Z glavo imamo mi obračune.«
Horvat Anton in še par fantov z njim so dobili nalog od UDBE, da so morali s piciklinami iti zmeraj okoli po vasi kot patrola. Če so koga sreli nepoznanoga, sumlivoga, so morali UDBI javiti. Rejon jim je bil: Melinci, Ižakovci, Bratonci, Beltinci, Bistrica in nazaj. Patrulirali so podnevi in ponoči. Ker je to trajalo že več dni, se je v sosednjih vaseh vojaški straži sumlivo zdelo, zato so jih v Bratoncih prijeli in zaprli. Ko so je po zaslišanju izpustili, so se morali težko zagovarjati doma. Ge so bili, ka niso prišli na vreme, zato so jih za nekaj časa zaprli.
Sumljivi so bili tudi Kuhar Štefan in Sever Matija na Cvenu (na Štajeri). Pri njima poslopji so preiskavo napravili. Najšli so neko staro puško (jagersko),lovsko, bajonet, neki stari revolver, sablo in pištolo. So pravili, da so to tan najšli pri preiskavi. Oba so aretirali – roko in nogo so imeli skupaj zvezano z lancon, tako da je ni mogoče bilo iti..in tak so ju prignali na oder v šolo. In so rekli:« to so krivci:«Ti pa tega niso hoteli priznati. Tisto orožje so prinesli s seboj v šolo in zvečer so je djali v šolskem hodniku na mizo. In na plat zvona, so vsi ljudje morali iti v vrsti en za drugim okoli mize, kje je bilo to orožje. Župan pa je moral poleg stati in zmeraj kričati: » to je orožje, ka so ga banditi rabili!«
Na drugi dan spet plat zvona. Udba je na oder postavila mladega fanta, brodarja, ki je vozil brod čez Muro, Pozderec Martina.. Moral je ljudstvi z odra tako rečti, da sta šla dva prek Mure čez brod.. Spet so njemi iz kolise šepetali, kako naj dalje pravi..je par besed povedal, spet posluša in te pa nekaj pove in tako se je ponavljalo.
Je pa imel Tuškej na Melincaj ljubico Maričo. Od Melinčarov je edijno ona lejko šla k njemi v špital v Soboti. Lidje so jo prosili, ka naj povej Tuškeji, ka se godi na Melincaj in nej pove, ka so to nej bili iz Melijnec. Pa je odgovorila;«On že zna, ka dela« in njemi nej štela nič praviti. Lidji so potli gojili velko zamero proti njoj.
Prišla je komisija. Benko Alojz, poslanec in župan v Murski Soboti. Ljudstvo je pričakovalo od njega, ka se bode za njih zavzel. Na odri so bili zraven Benka še trije oficirji UDBE in drugi funkcionarji. Benko se je izrazo: »ka ste si zaslužili, to imate«. Na drugi dan spet plat zvona in zbor. Zapoved je bila, da vsi moški in fantje so morali priti v šolo. S seboj so morali imeti bate. Ti so šli naprej. Napravili so leso kak za zajce, udba in vojska je pa šla zadaj. In tako so šli v šumo proti Muri iskat tiste, katerih ni bilo: bandite.Ker niso našli nikogar, so se vrnili v šolo. V šoli jih je že čakal šef UDBE iz Ljubljane in je prekinil »Tuškejev misijon«, ki nam bo ostal v večnem spominu.
Čez nekaj dni po mučenju melinčkega ljudstva, so v Zagrebu prijeli cigane, kateri so blago, tekstil, platno in druge ričij, predmete prodajali. Na zaslišanju so priznali, da so na Melincaj v zadrugo napravili vlom in so ukradli vse, kar so le mogli vzeti s seboj.
Kolenko Vincija so najšli v reki Muri utopljenega. Ugotovljeno je bilo: bil je pijan. Ker pa je bil občinski sluga, je nadzoroval črne ribiče. V vinjenosti je padel v reko in utonil.
Za Pozdereca iz Beltinec so cilo zagotovo imeli, da je on prišel iz Austrije in ustrelil Tuškeja. Je naša jugoslovanska oblast prosila oz zahtevala od avstrijske oblasti, naj bi ga izročili. Toda niso ga hoteli izročiti. Na sodniji je imel dokaze in priče, da se je on takrat nahajal na službenem mestu.
Član Udbe Bogo s spremstvom Gjura Ivana sta vršila po vasi policijsko službo z velikim psom in to noč in dan. Na njidva ukaz so matere z otroki tudi morale v šolo na sestanek. V šoli pa spet UDBA: »Kaj iščete tu z otroki? Da naj vas otroci ščitijo? Služite banditom. Ka ovirate proces?«
Na poslednjo noč pa so Gjuro zaprli. Sumljiv se jim je vido in smatrali so ga za hinavca. Izpustili so ga vsega izmučenega, To njemi je bila plača za privrženost in uslugo. Kavaš Franc in Maršek sta imela službo, da sta po vasi od posameznikov s silof terjala klinton za UDBO. Moglo pa ga je biti vedno dovolj.
Taka je bila usoda za melinčare nepotrebna in krivična.
Misijon je trajal 19 dni.
Op. Tuškaj se je pozneje občasno vračal domov, zlasti za »Dan mrtvih«. Prišel je ponavadi zelo pozno, ko ni bilo več ljudi. Je pa spraševal, kaj ljudje govorijo o njem. Kaj dobrega sigurno ne. Je bil in še vedno je slabo zapisan. To, kar je naredil svojim rojakom, da so maltretirali celo vas je ne samo izdajalsko, ampak podlo. Ampak od komunistov in zlasti udbašev, kakšen je bil on, ni bilo kaj boljšega za pričakovati. Zamere med ljudmi, ki so sodelovali pri takratnem terorju, so še vedno prisotne.
Božja kazen. Ženske, med njimi tudi zlasti Ilonka, je kmalu po tistem mučenju sobrata iz Črenšovec dobila otroka. Toda glej, otrok je brez uma. Še danes živi, je v umobolnici in nikogar ne pozna. Če se njej kdo približa, ga grize kak pes.
Mož od Ilonke je šel v gostilno. Na stubah gostilne mu je spodrsnilo. Padel je, si zlomil glavo in umrl.

Posted in Uncategorized | Leave a comment

Marija Snežna na Melincih

Continue reading

Posted in Uncategorized | Leave a comment

MELINCI – kronika vasi

Melinci – spadajo med velike ravninske vasi sredi Dolinskega. Vas leži na levem bregu reke Mure. Hiše so razporejene ob obmurski cesti Krog – Srednja Bistrica. Krajevna cesta se priključi prekmurski cestni magistrali v Beltincih in Odrancih.

Mapa Melinci  Razen vasi Melinec v ožjem smislu, sta ob pravokotno razporejenih ulicah še dva dela: “Nova vas” ter “Štrigovska vas”. Nova vas se razprostira ob cesti proti Odrancem. Domačini, katerim je Mura odnesla domove, bi naj dobili nadomestno zemljo in zgradili domove na novo – od tod Nova vas. Zanimivo je, da se cela vas Melinci v letu 1381 imenujejo »Nova vas«. Prvotna lega vasi je bila onstran sedanjega toka reke Mure. Zaradi nenehnih poplav, ko je nepredvidljiva Mura odnašala kar cele domove, so vas odmaknili od Mure na današnjo lokacijo. Štrigovska vas se pa imenuje po prebivalcu iz sosednje Hrvaške, Štrigove, ki je živel v tem delu vasi. Melinci so najnižja ležeča vas ob Muri ( 173 m nadmorske višine). Na Muri je brod, ki omogoča neposredno povezavo s Krapjem. Na drugi strani Mure imajo domačini tudi gozdove, saj je prvotna vas segala do »stare Mure«. Sedanji tok Mure je bil umetno izkopan za časa Madžarov. Prej je tukaj tekel le potok. Mlini na Muri so bili po vojni demontirani. Po regulaciji reke Mure, se je nevarnost poplav zmanjšala. Vas je zavarovana pred visokimi vodami s protipoplavnim nasipom. Na poplavnem območju Mure in njenih rokavih so travniki in gozd. Drugod so rodovitna tla. Na njivah kmetje pridelujejo pšenico, koruzo, krompir. Večji del zaslužka sta prinašala tudi mlečna proizvodnja in prašičereja. Danes je večina prebivalcev zaposlenih po raznih službah. Pašnikov ni. Za pridelavo sena so opuščali njive v pašnike. Zelo dobri pogoji so tudi za čebelarstvo, lov, ribolov in sadjarstvo. Prebivalci se zaposlujejo v Murski Soboti, Beltincih in v Ljutomeru. V zadnjih letih se je povečalo tudi število samostojnih podjetnikov. V jedru vasi je cerkev Marije Snežne in dvorazredna Osnovna šola. V vasi je pet gostinskih lokalov, ena samopostrežna trgovina in gasilski dom. Ševilo sezonskih delavcev, ki so hodili na delo v tujino, je upadlo. Vas, ki je bila še pred 2.sv vojno in po njej znana, kot revna vas, je v nekaj letih povsem spremenila svojo podobo. Vas ima danes javno razsvetljavo, urejeno kanalizacijo, novi vodovod, novi Kulturni dom in urejena igrišča za rekreacijo.

Število prebivalcev od leta 1793 do leta 2000;
1793(410), 1869 (627), 1880 (840), 1900 ( 881), 1910 (908), 1931 (1007), 1948 (1203), 1953 ( 1211), 1961 ( 1150), 1971 ( 1094), 1991 ( 901) 2000 ( 899).

V prvem pisnem dokumentu se vas imenuje: “Hmelnice” ( 1322), nato  “Hmeliniche” ( 1322/1335), pozneje  “Hmelinica”  ( 1379), “Nova vas” ( 1381), “Villa Wufalu” ( 1389), “Melinche” ( 1411), “Hmelenyeze” ( 1481), “Welinzen” (1894) in po letu 1898 “Muramelence“.

Po ustnem izročilu naj bi vas nastala na otoku reke Mure. Že prvotni prebivalci naj bi se naseljevali na otokih, ki jih je ustvarjala neukročena Mura in to iz več razlogov:
– Bližina vode, ki je bila osnova za preživetje
– Rodovitna zemlja, na kateri so gojili razne pridelke
– Bližina hrane, saj se je še pozneje veliko prebivalcev preživljalo z ribolovom
– Iz obrambnih razlogov. Pohodi različnih plemen so zaradi lažjega prehoda potekali po ravninskem delu. Končali so se ponavadi z ropanji in požigi. Prebivalcem na otokih je nudila Mura naravno varnost in lažjo obrambo.
Reka Mura je ob večjih nalivih izbirala vedno nove poti. Deloma je to posledica naravnega terena, po katerem je tekla Mura, deloma so pa za to krivi samovoljni velikaši, ki so v stoletjih potiskali tok reke Mure z ene strani na drugo. Leta 1799 je bil narejen načrt za regulacijo Mure od Dokležovja do Dolnje Bistrice. V tej mapi se pojavlja tudi vas Melinci kot »possesio Melinc« in »Melinzka Meka«. Meka je bilo ime za močvirnat pašnik ob reki. Leta 1894 je bil narejen ponovni načrt za regulacijo reke Mure. V tej mapi se imenuje vas »Welinzen«.
Da je Mura večkrat menjala tok tudi na območju Melinec, pričajo še danes vidni jarki ter stari rokavi. Vaški kronist Ivan Duh opisuje: »Znano je, da je reka Mura večkrat menjala svoj tok. Od leta 1820 – 1850 so postali žrtve valov tudi grunti in domovi. Tok je bil tako silovit, da so si morali gospodarji nepripravljeni iskati in delati druge domove. Od občine so dobili gmajno ( pašnjek ) – to je danes od kapele gornji del vasi. Vas se je namreč razprostirala do poti, danes do mosta prek stare Mure. Tudi cintor je bil na oni strani današnjega toka Mure ( Vukov cintor). Židovski cintor pa je bil na vaški senožeti, danes last Pozderčovih.«
Tudi gospod Martin Maroša opisuje v svojih spominih; » Pred prvo svetovno vojno so v Melincih napravili stari nasip od prve hiše do Škaličovih njiv. Ob povodnji je Mura poplavila celo Meko. Škaličove njive so bile višje od Meke vsaj poldrugi meter. Moč vode je predrla nasip ter poplavila vas. Leta 1918 je bila Mura zelo polna in Meka že vsa pod vodo. Prodrla je nasip pri Brunčovi cesti, hrumela prek Jeričovega in Brunčovega ograda, pri Sobočanovih prečkala cesto ter hitela v Lubovijo. Pri Zadravčevi in Kolmanovi hiši pa zopet čez cesto in naprej po Janžeku iščoč pot, da bi se zopet vrnila v staro strugo. Melinci so postali otok. Ustno izročilo pravi, da sta bile nekoč Krapje in Melinci ena vas na otoku Mure. Tudi pokopališče je bilo na otoku, vendar ga je nekoč Mura odnesla. Mura je namreč poplavljala od Krapja do sedanjega melinčkega pokopališča«. Nadalje pravi: » kot otrok sem imel na skrbi lipovski ograd blizu Mure. Za ogradom je bila cesta, ki je prišla po Murskoj vulici in takoj za ogradom zavila proti zahodu. Čez tisto cesto je bila hiša s sadovnjakom. Ko je po prvi svetovni vojni Mura zelo narasla, je začela odnašati levi breg. Odneslsa je tudi tisto hiši s sadovnjakom vred. Med drugo svetovno vojno je Mura hotela odnesti celo vas Melince. Madžari so se morali zelo potruditi, da so jo zaustavili. Pozneje so napravili novi bur, ki ga vsi poznamo. Na melinčkoj strani je od lipovskega ograda ostal samo majhen trikotnik zemlje. Naša njiva, na kateri smo naredili opeko za domači hišo ( 1922/23), pa je sedaj blizu broda, spremenjena v šumo. Med prvo svetovno vojno je Mura pri tedanji Bašovi hiši ( stala je prek sedanje Majcenove) zavila na desno proti Štajerski. Sedanja struga je bila takrat le potok. Okrog leta 1916 je Mura vdrla v ta potok in si počasi odprla sedanjo strugo. Že naslednje leto so postavili Melinčari čez to strugo lesen most, po katerem sem še z mamo in bratom Ferijem prišel na drugo stran v našo šumo. Kmalu pa je veliko voda odnesla ta most.«
V vaški kronika Ivana Duh beremo: » Ustno izročilo pravi, da je vas Melinci dobila ime po mlinih. Tukaj, na severnem delu vasi, kjer je še sedaj velika graba Lubovija, je tekla reka Mura. Tukaj je bilo pet mlinov. V letih 1915 – 1917 je bila izredno velika suša. Ljudje so v Luboviji kopali studence za namakanje in za živino. Leta 1916 je Martin Forjan izkopal mlinski lanc. Leta 1965 je Ozmec z buldožerjem izril globoko iz šodra zasuti čoln, ki je bil že čisto črn in je moral biti že dolgo v zemlji. Ustno izročilo pravi, da je na mestu, kjer je sedaj Zadravčeva hiša, bil v starih časih brod«, Tudi Maroša navaja:« pri kopanju jam v Luboviji so našli kose mlinskih lancev ter mlinskih kamnov. To je našel tudi moj stric Pavlek Maroša ( Zadravčov), ko so po prvi svetovni vojni popravljali hišo. Našli so tudi stari mlinski čoln ali kump, skoraj popolnoma zoglenel. Tedaj smo bili še pod Madžari in nihče ni mislil, da bi te najdbe morali shraniti. Čoln so razsekali, lanci in kosi mlinskih kamnov pa so se razgubili«.
Oba kronista omenjata tudi potovanje svetih apostolov Cirila in Metoda. Mura naj bi prečkala na Melincih, zaradi prevoznega sredstva čez Muro in bližine poti. V kroniki Ivana Duh beremo: “Od starih ljudi je bilo slišati, da sta sv brata Ciril in Metod tudi tukaj hodila med takratno naselbino. Značilno je, da se najdejo v vsaki stari hiši stari kipi oz podobe sv bratov. To je znak, da so jih naši predniki častili.
Leta 1932 je beltinski kaplan Štukovnik pridigal na melinčkem proščenju. V pridigi je omeno, da bi na pročelje kapele morale biti sliki bratov sv Cirila in Metoda, ker sta večkrat prišla v Panonsko krajino iz Ljutomera v Turnišče in sta morala iti tan, ge so bila prevozna sredstva čez Muro in to gotovo na Melincih. Leta 1940 na primiciji pri Duhovih je skupina duhovnikov iz dekanije Ljutomera tudi tako trdila, da sta sv brata Ciril in Metod učila in razširjala sveto vero ter zbirala fante za duhovnike. Nemremo rečti, da ne bi vzela s seboj kakega fanta že iz takratne naselbine”.
Dokazov o tem ni. Glede na to, da sega zgodovina melinčkega broda daleč nazaj v zgodovino, je ta verjetnost možna. V domači kapeli je upodobljena slika svetih bratov, kako prečkata Muro – delo domačega slikarja Cirila Jerič.

ciril_metod

sv Ciril in Metod

Prve zgodovinske podatke o vasi Melinci imamo iz leta 1379, ko so omenjeni skupaj z Beltinci, Lipovci, Bratonci, Dokležovjem, Ižakovci in Odranci. Vse te vasi so bile v lasti dolnjelendavske rodbine Banfijev.

LISTINA Z DNE, AVGUSTA 1381
Zaradi prepira med štirimi brati je kraljica Elizabeta dne 27. junija 1381 ukazala razdeliti skupno posest med Stefana II. in Ivana I. na eni strani ter med mlajša hrata Nikolaja III. in Ladislava I. na drugi strani, in sicer na Ladislavovo pritožbo, ki jo je vložil v Nikolajevem in svojem imenu. Razdelitev so osebno izvršili zagrebški prost Nikolaj, Ivan »de Salomonwara« in zastopnik kapitlja v Vasváru kanonik Mihael.

Posestvo »Wufalu« so razdelili tako, da so začeli na vzhodu pri Gvryjevi kmetiji, šli proti jugu in se na koncu vasi obrnili v severno smer ter do kmetije Vida, vključno z Gvryjevo, dodelili Nikolaju in Ladislavu enajst dvornih polkmetij; na severu in vzhodu so z Wydovo kmetijo banoma prav tako dodelili enajst dvornih polkmetij
“‘ Wufalu, slovenski: »Nova vas«, ki se v tej listini omenja med Bistricama in Izakovcl. To so poznejši »Melinci«.( »Item possessionem Vyfalu hoc modo divisissent, quod inciperet ab oriente in fundo Gvry et eo incluso ad meridiem flectendo in fineque ville ad allem lineam eundo versus aqullonem undecim medii iundi curiarum usque fundum Vida prefalis Nicoiao et Ladislao, ipsoque fundo Wyda incluso versus aquilonem similiter ad lineam orient alem divertendo modo simili undecim medii fundi curlarum dictis đominis banis provenissent).«
V tej listini so že tudi nekateri imetniki kmetij, in tako dobimo vsaj delen vpogled v velikost kraja in tudi njegove naseljenosti, da so prišli na sam kraj in si ogledali celotno posestvo. Ocenili so njihovo kakovost in donosnost ter jih razdelili v dva pravična in enaka dela. ( op.Iz tega podatka se lahko sklepa, da je bilo na Melincih leta 1381, 22 dvornih polkmetij).
(Vir; Ivan Škafar: »Dolnjelendavska rodbina Hoholt (Banfi, Banici) in rast njene posesti do leta 1381«)

Leta 1389 se omenja v listini kmet na Melincih Wlchko (Vlčko) v Novi Vasi – kot primer nesporno slovenskega imena v Prekmurju. ( vir; Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja)

Druge omembe vasi Melinci:

Brod na Melincih: Omenjen v letih 1443 in 1462, gl. Pavle Blaznik, Historioena topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, zv. 1 A–M, Maribor 1986, str. 376 – geslo Krapje Gornje, Spodnje. Brod vozi še danes.( Dne 16. novembra I. 1443 je namreč dobil Matej Kacijaner v zajm med drugim: 1 dvorec v Waltherstorf, 2 kmetiji in I brod (Urfar), potem kot med Waltherstorf, Oppendorf in Treglein (1 winkehl zwischen Waltherstorf, Oppendorf und des Treglein gelegen); nadalje 1 ‘strelski zajm v Hrastju in 12 kmetij na Sp. Krapju z brodom. Potemtakem
je Waltherstorf iskati nekje ob Muri, ker je bil ondi brod.(povezava z Melinci o.p)

Leta 1481 je bilo na ozemlju turniške pražupnije v dolnjem Prekmurju požganih petnajst vasi, in sicer: Beltinci, Bratonci. Lipovci, Malhenovci, Ižakovci, Melinci, Crensovci, Odranci, Lipa, Turnišče,Dokležovje, dvojni Gančani, Renkovci in • •• tk ovci. Dveh od teh vasi že dolgo ni več, namreč Malnenovcev in Bratkovcev. Zemljiški gospod jim je bil takrat doInjelendavski Nikolaj Banfi, župan županije Bratislava. O opustošenju teh vasi izvemo iz listine madžarskega kralja Matije Korvina z dne 6. avgusta 1481. Zažgale so jih čete cesarja Habsburžana Friderika III.
Prevod iz latinščine: »Mi Matija, po božji milosti kralj Madžarske, Češke itd., sporočamo te vrstice vsem, ki se jih tiče. Kakor smo se pozorno prepričali o zvestobi in zaslugah našega plemenitega Nikolaja Banfyja iz Dolnje Lendave, župana županije Bratislava, ki jih je izkazal sveti kroni našega madžarskega kraljestva in tudi našemu veličanstvu v raznih časih in krajih, tako smo se tudi prepričali, da je imel izdatke zaradi stiske in uboštva naših zvestih podložnikov in na posestvih svojih kmetov .Belothynez, Brathonycz, Lypowcz, Malhanowcz, Ysakowcz, Hmelenycze, Cheremehowcz, Adryancz, Lyppa, Thurnyssa, Doklysyn utraque Ganycza, Renkowcz in Brathkowcz1*’, imenovanih v županiji Zala, kjer so te naselbine v najnovejšem času požgali in opustošili napadi cesarskih ljudi, namerjeni zoper naše kraljestvo. Vse te ljudi in kmete imenovanega Nikolaja Banfyja na prej imenovanih posestvih oproščam za dobo petih let, računajoč od dneva izdanja te listine, vsake vrste davkov ali dajatev, ki pripadajo našemu veličanstvu. Vsem vam našim podložnikom in posameznim davkarjem ali zbiralcem (izterjevalcem) kakršnih koli davkov ali dajatev v imenovani županiji Zala ukazujemo, da v navedenem času skrbite za to, da od ljudstva in kmetov, bivajočih na imenovanih posestvih, ne prosite ali ne zahtevate kakšnih davkov ali dajatev in ne dopustite, da bi jih kdo česa prosil ali kaj zahteval, ali pa tiste, ki niso plačali, osebno filede njihovih reči ali premoženja vznemirjal, nadlegoval ali na kakršen koli način oškodoval ter zaradi naše naklonjenosti bil na kakšen način predrzen. Izdano v Budi na praznik Gospodovega spremcnjenja leta 1481, v 24. letu našega vladanja Madžarski in v 13. letu vladanja Češki. Kralj Matija svojeročno.«1″ Da bi se opustošene vasi lažje obnovile, je vladar za dobo petih let oprostil te vasi plačevanja davkov in drugih dajatev, ki so pripadali njemu.(To listino hrani Magyar Orszâgos Levéltár (Madžarski državni arhiv) v Budimpešti — Diplomatariurn, St. IB 533.)

Leta 1566 je notranjeavstrijski nadvojvoda Karel organiziral močan vojni pohod v smeri Velike Kaniže in ga tudi osebno vodil. Na več ladjah je plul po Muri in se utaboril – med drugimi lokacijami – tudi pri prekmurski vasi Melinci. 17. 9. so taborili pri brodu pod vasjo Melinci (F. O. ROTH, Der flankierende Feldzug Erzherzog Karls II. von Innerösterreich an die untere Mur im Türkenkriegsjahr 1566 und die Bedeutung von Festung und Stadt Varaždin als zentraler Etappenort, Varaždinski zbornik 1181. )1981., Varaždin 1983., 295 – 302; isti, Der »steirische« Feldzug August-Oktober 1566., Die Steiermark. Brücke und Bollwerk, Graz 1986., 227 – 228.

Naslednjič so Melinci omenjeni zadnji dan meseca avgusta leta 1640, ko so  močne turške enote vdrle v Vhodno Štajersko. En del teh čet je napadel na Ogrskem slovenske vasi ;Melince, Ižakovce in zasedel Bistrico, kjer je ponavadi požigal in ropal. Kmetje so morali dati veliko množino žita in moke. Potem so Turki prebredli Muro in opustošili ljutomerski okraj. Bistrica je bila podložna Turkom, Melinci pa še ne. Pozneje so tudi Melinci delili usodo s sosednjimi vasmi in plačevali davek Turkom.

Pokopališče ob kapeli sv. Križa v Črenšovcih prvič omenja zapisnik iz leta 1660, ki pravi, da je tamkajšnje pokopališče spadalo h kapeli in je bilo primerno urejeno. Dotikalo se je kapele, bilo je blagoslovljeno, obdano s čvrsto hrastovino in zaprto z vrati. To je tudi kapelo, ki je bila obrnjena proti vzhodu, varovalo pred poletno vročino. Na tem pokopališču so pokopavali mrliče iz vasi Melinci, Bistrice in Črenšovci. Po podatkih vizitacijskega zapisnika iz leta 1747 sta dodani za pokop mrličev še vasi Trnje in Žižki. (Vir; Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja)

3.marca 1669 je bila v Beltincih vizitacija. Zapisnik navaja, da je bilo takrat na Melincih 30 družin (150 ljudi).

Leta 1698 spadajo Melinci v župnijo Marije vnebovzete v Turnišču. Omenjeni so kot Melincz.

Prekmursko »slovensko« besedilo iz leta 1722
Dne 18. novembra 1722 so predstavniki podložnikov zemljiškega gospostva Beltinci: Ivan Slavič iz Beltincev/Beltinec, Štefan Kranjčič in Blaž Ferlindič iz Bratoncev/Bratonec, ter Mihael Štefanéc iz Ižakovcev/Ižakovec, predali svojemu zemljiškemu gospodu Ladislavu/ László Ebergényiju daljši spis. Napisal jim ga je Matija Franc Horvat, tedanji župnik v bližnjem trgu Turnišče. Vanj so brez dlake na jeziku našteli razne krivice in tegobe, ki da so jih baje vsakodnevno trpeli na gospostvu
Etoga zdai tekocséga Ießero szedem szto dva ino dvaißetoga
Leta, Meßecza ovoga Andreschaka, ali ßi bu-
di po Deacskom Novembra osßémnaißeti
dén, Z-Iménom vßéga ovoga Belotinßkoga
Gospodina Générala Ebergeny Láßla nyhove
Excelle(ncie) Dominiuma kmetóv, i Lyüdi, Zméd
nyh nißteri po Iménom pak z Bratonecs Kran-
csics Stevan, i Ferlindics Balás; zBelotinecz
pak Slavics Ivan i tulikaite zIsakovecz
Stefanécz Mihály, kákovo Supplicotio Imeno-
vanomu Gosßpodini Generali jeßo notri dáli,
xxx ovo nyéga Goßposstvo ßo priali, i ka-
kove Prosnyé vszisztoi vonoi Supplicatii jeßo gori
poßtávlene, imenüvani Goßpodin Generál
nyega Excellentia jeszo razuméli; Na ko-
tero Suplicatio ako gli strém taki onda, kada
je notér dána po Goßpodni Plebánussi
Törjanßkom vßeh kmétóv onim Postom

zadoßta z récsjóm Goszpodin Generál
odlocsek jé dal, i Zapovédal, od koga-
godir kai krivicze imájo, i kotéri ßo oni
ßlobodnyáki, koteri szo tak Bogati, i kerim
Officialúm na Goszpocsino hodio, i kakovo
Goszpocsino dopernássaio. Z bogh kotéroga
ßiromaski kmeti nit ßvojega, nit Goß-
pocßkoga poßla ne morejo dopernássati;
Z Iménom takve na pißmi naj noter
nagláßiu, ali pak zrecsjom naj povéju.
Dá zadovolßcßino zverhu tákve tusbe,
i vonom hocse vám zmocsi; Kak ßo i ob-
lubili, da tákové hocséte obznaniti, ali do
véßdaj je nigdo néj nagláßil.
(Österreichisches Staatsarchiv Wien, Haus-, Hof- und Staatsarchiv:Sonderbestände, XIX/61, Familienarchiv Csáky)

Vaške babice v župniji Beltinci ob vizitaciji leta 1778
Tudi v župniji Beltinci so babice delovale v vseh vaseh, in sicer v večini vasi po dve babici, kar ni le zanimivost, temveč pokazatelj, da je bila skrb za porodnice izredno visoka. Nastavitev z dvema babicama se lahko utemelji tudi z gosto poselitvijo prebivalstva. Zaprisežena in poučena še ni bila nobena, je pa pri vsaki zabeleženo, da bo to kar najhitreje opravil župnik. Vse so bile katoliške vere, zagotovo tudi druga babica v Beltincih, tako da so morale opraviti le še formalne zadeve za zakonito opravljanje svoje službe. Povprečna starost babic v župniji Beltinci je bila 53, 4 let. Nobena pa najverjetneje glede na odsotnost zapisa ni prejemala nobenega plačila. Kot kaže, te babice niso dolgo ostale v tej službi, saj v letu 1811 v vsej župniji ni bilo več nobene.
Na Melincih (Melincz ) sta bile babici:
Catharina Kempaitz – katoličanka, stara 50 let in
Catharina Palantsak – katoličanka, stara okoli 50 let
(Vir: Sedar po SzEL, can. vis., I.1.c, Szily 6 (1778), pag. 220–237.)

Dolnje Prekmurje v jožefinski vojaški izmeri 1784
Glede državne meje bode v oči zelo neenako izrisana struga Mure z vsemi posebnostmi vred na notranjeavstrijskih ter na madžarskih kartah, pri čemer so prve neprimerljivo kakovostnejše. V reki ter tik ob njej so vidni otočki in otoki, manjše in večje naplavne sipine, rečni rokavi in mrtvice, pa seveda znani brodovi in nepogrešljivi murski mlini. Viden je dejanski potek meje, ki je pri Melincih segala še na levi breg in nasprotno nekaj nižje še na desni breg reke. Županijska meja je prav tako vrisana natančno, začudujoče pa je stanje glede pisanja imen županij, kjer vlada na obeh notranjeavstrijskih kartah popolna zmeda v smislu zamenjevanja ene županije z drugo oziroma napačne postavitve ter celo neobstoja zapisa Zalska županija.
Notranjeavstrijski del (6. zvezek)
Sekcija 168 – Section 168: del Murine struge
Državna meja je začrtana na levem bregu, čeprav je večina mejnih kamnov – razen enega – locirana na desnem, skupaj pa jih je pet. V višini Bunčanov oziroma nasproti Dokležovju je ob koncu ene od poti iz Veržeja na desnem bregu stala »madžarska« gostilna (W. H.), kjer je bil tudi brod (Überfuhr). Z njim je bilo mogoče prevažati tudi tovorne vozove, vožnja je – odvisno od rečne višine – trajala šest do sedem minut. Manjši brod (Kleine Überfuhr) je vozil še »kakih 1000 korakov« pod Spodnjim Krapjem, točneje s tamkajšnjega rečnega otočka v višini Melincev, in je tam prisoten vsekakor vsaj od poznega srednjega veka naprej. Z njim je bilo mogoče prevažati le ljudi, vožnja pa je trajala dlje kot z gornjim – osem do deset minut. Prav tam je na levem bregu ob poti k Melincem stal mejni kamen, tik ob njem pa tri kajžarske hiše, ki so tvorile tedanjo vas (H)Renovci. (D: Renovcze, nemško Krendorf). Pripis (Hauser zu Steyermark gehörig) pove, da so – čeprav vrisane že izza meje – spadale k Štajerski.
Levoobrežnih mlinov je na tej karti sedem. Državna meja je – drugače kot na notranjeavstrijskih kartah – vrisana sredi Murine struge. Mura je prav tako znova upodobljena bistveno drugače: ožje in brez zagotovo številnih rokavov – enega omenja celo opis vasi Melinci. V njej je na delu med Ižakovci in Melinci več otočkov, ki so poraščeni z gozdom ali pa le naplavinski. Na obeh bregovih so dobro vidne obširne sipine. Opisno besedilo sicer ne daje nikakršnih podatkov o sami Muri. Ob levem bregu so plavali mlini. V naselju Harinovci tik ob bregu pred Melinci je stal edini opazen miljnik. Vzdolž reke se z izjemo okolice Dokležovja razrašča gost gozd. Iz Ižakovcev in Melincev sta k reki vodili dve poti. Samostojni zaselek Harinovci z nekaj hišami, ki ga z notranjeavstrijske karte poznamo pod imenom (H)Renovci, leži tik ob Muri, točneje med bregom in miljnim kamnom. Tudi madžarsko opisno besedilo trdi, da »je na Štajerskem«, kar pa je nenavadno in bi zaslužilo natančnejšo raziskavo, saj je državna meja tu trdno zarisana po sredini Murine struge. Kot tak nastopa namreč tudi na drugih starejših kartah Zalske županije, a tam resnično v smislu dela na štajerski strani, čeprav že na prekmurskem bregu. Očitno je šele v 20. stoletju postal sestavni del Melincev.
Mlini: Na Muri med Dokležovjem in Harinovci jih ob levem bregu plava pet.
(Vir: Andrej Hozjan); Dolnje Prekmurje v jožefinski vojaški izmeri 1784 in pomen
vira za raziskave tedanjega prostora med Rabo in Muro

Leta 1855 so krajani Ižakovec, Dokležovja in Melinec na lastno pobudo zgradili katoliško ljudsko šolo. Leta 1882 je šola postala dvooddelčna. Prva leta obstoja šole so poučevali v slovenskem jeziku, od leta 1892 dalje pa je madžarščina obveljala kot učni jezik v obeh oddelkih. Med prvo svetovno vojno je bil pouk skrajšan. V času druge svetovne vojne so Madžari v šolo spet uvedli madžarski jezik, deloma so govorili in učili tudi v prekmurščini.

Naslednje zanesljive vire najdemo iz leta 1890 in leta 1910 v podatkih o številu prebivalcev. Melinci so spadali v Zalsko županijo, okraj Dolnja Lendava.
Muramelenze ( 1890); Madžarov 12, Slovaki 1, Slovenci 804
Melinc ( 1910): Madžarov 13, Slovaki 4, Hrvati 1, ostali 890
(Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja)

Šola na Melincih je bila ustanovljena leta 1893. Pouk je potekal v dveh zasebnih hišah. Leta 1914 je bila zgrajena nova šola. Prva nameščena učitelja v vasi sta bila Bela Holcer in Karol Roža, zagrizena Madžara. Prepovedala in preganjala sta slovensko besedo. Beltinski katehet, gospod Kuhar ni smel v šolo zaradi slovenskega prepričanja. V letih 1915, 1916 in 1917 je bila v Prekmurju huda suša. Pomanjkanje je zadelo tudi Melince. Vaščani so preživeli s prodajo sadja, ki so ga Madžari na veliko odkupovali.

Leta 1918 izropana židovska trgovina na Melincih. Žid naj bi tožaril in deloval protislovensko. Župan Ozmec ter odbornika Duh in Jerič v imenu vasi podpišejo deklaracijo za shod v Ljutomeru. Za to dejanje se je moral Ozmec zagovarjati pred Madžari. Bil je tepen in zaprt v pivnico. Hkrati je bil razrešen funkcije župana. Novi župan postane Martin Brunec.

Leta 1919 pride za učitelja v vas Leopold Capuder z ženo. V vas prineseta preporod. Ustanovljeno je bilo Gasilsko in Kulturno društvo.

V »Dobrovoljački Sokolski legiji za Medjimurje« v Štrigovi (leta 1919) so službovali predvsem vaščani vasi beltinske župnije: iz Melinec so službovali: Kolenko Vinci, Horvat Karel in Petek Ignac – vse do avgusta 1919,

31. januarja 1921 je bil izveden prvi pop is prebivalstva v Kraljevini SHS.
Nekdanjo župnijo Beltinci so tega leta sestavljale naslednje vasi, ki so bile hkrati občine: Beltinci (madžarsko Belatinz), Bratonci (Murabaráti), Dokležovje (Deklezsin/Murahely), Gančani (Ganicsa/Lendvarózsavölgy), Ižakovci (Murasziget), Lipovci (Hársliget), Melinci (Muramelence) in Odranci (Adorjánfalva).
Na Melincih je živelo 990 oseb, od katerih se je pet 5 opredelilo za Madžare in dve osebi(2) za Nemce. Vseh 990 se je izreklo za rimokatolike.

Leta 1925 odide iz Melinec študirat pet fantov. Vsi postanejo pozneje duhovniki.
Od leta 1930 – 1940 postane učitelj Pavel Silovinec, ki vodi tudi zbor.

Silovinecsilovinec2

silovinex 3silovinec 4

Poročilo šolskega upravitelja

Poslopje je bilo zidano 1914. Vaščani so prispevali delavce in kamen ter pesek. Vse ostalo je krila in plačala budimpeštanska vlada. V poslopju sta dve učilnici v izmeri 11mx7mx4m, pisarna, upraviteljevo stanovanje ter stanovanje za 1 samsko učno moč. Do leta 1930 je vzdrževala poslopje in krila ves šolski proračun država. Tega leta pa je prevzela poslopje in proračun občina. Od leta 1932 dobijo vsi učenci vse učne pripomočke v šoli.

Oktobra 1934 je izbruhnila epidemija griže, predvsem v večjih vaseh ob. »Na Melincih je zbolelo skoraj vse prebivalstvo.Vsi ljudje so bili cepljeni proti griži. Zdravili so se v ban. bolnišnici v Murski Soboti in zasilni bolnici higijenskega zavoda v Odrancih. Kljub vsej negi je umrlo za grižo 29 oseb. To se pozna posebno pri vpisu novincev za šol. Leto 1940/41. Teh otrok je umrlo 12. Šolsko leto je začelo takrat šele 11. Oktobra. Druga bolezen, ki je bila močno razširjena, je trahom. Po prizadevanju trahomske stanice v Murski Soboti in poučevanju ljudstva bolezen pojema, tako da v prvem in drugem oddelku nimamo nobenega otroka bolnega na trahom.« (vir: Melinci 8.VI.1940, šolski upravitelj Silovinec Pavle).

Strjeni podatki o šoli

Leta 1855 so krajani Ižakovec, Dokležovja in Melinec na lastno pobudo zgradili katoliško ljudsko šolo. Leta 1882 je šola postala dvooddelčna. Prva leta obstoja šole so poučevali v slovenskem jeziku, od leta 1892 dalje pa je madžarščina obveljala kot učni jezik v obeh oddelkih. Med prvo svetovno vojno je bil pouk skrajšan. V času druge svetovne vojne so Madžari v šolo spet uvedli madžarski jezik, deloma so govorili in učili tudi v prekmurščini.
Šola na Melincih je bila ustanovljena leta 1893. Pred tem so učenci iz Melinec obiskovali šolo v Ižakovcih, kjer so se učili v prekmurščini. V Melincih so poučevali v madžarskem jeziku. Šele leta 1920 je bil organiziran pouk v slovenskem jeziku. Pouk je potekal v dveh zasebnih hišah.
Leta 1914 je bila zgrajena nova šola.
Leta 1927 je šola postala trioddelčna
Leta 1937 je postala šola štirioddelčna
Pred drugo sv vojno je bila šola štirirazredna. Vpisanih je bilo 108 dečkov in 112 deklic. Poučevali so štirje učitelji. Med vojno se je poučevalo v madžarščini, zadnji dve leti pa 6 ur tedensko v domačem, prekmurskem narečju.
Po vojni je bilo vpisanih 220 otrok . Primanjkovalo je veliko učil.
V šol letu 1946/47 se je Osnovna šola Melinci upravno združila z OŠ Ižakovci. Za upravitelja je bil imenovan Sreš Martin. Na obeh šolah je bilo 8 oddelkov (4 v Ižakovcih in 4 na Melincih). Pouk je potekal v dveh učilnicah – dopoldne in popoldne.
Junija 1950 je bilo ustanovljeno »izobraževalno – umetniško društvo«.
Leta 1956 se je ponovno ustanovilo šolsko upraviteljstvo na Melincih. Upravitelj je postal Milan Horvat. Leta 1958 so začeli popravljati šolsko stavbo. Isto leto je bil podan predlog, da bi se naj Dokležovje, Ižakovci in Melinci združili in v Ižakovcih zgradili novo šolo, v katero bi naj hodili otroci omenjenih treh vasi. Melinčari so bili proti. Tudi drugi predlog, da bi se naj združili z Gornjo Bistrico, so zavrnili.
V šol letu 1959/60 so uvedli »peti razred« in uredili mlečno kuhinjo ter skladišče. Istega leta je bil uveden tudi prvi tuji jezik – »nemščina«. Ustanovljena je bila tudi šolska zadruga.
Januarja 1962 je bilo šolsko upraviteljstvo na Melincih ukinjeno. Melinci so postali podružnica centralne osnovne šole v Beltincih. Na šoli so ostali učenci od prvega do četrtega razreda.
V šol letu 1981/82 je bila uvedena »celodnevna šola« (COŠ)
Dne, 29.11.1985 jebila otvoritev »vaškega vrtca« in prenovljena podružnična šola na Melincih. Vpisanih je bilo 18 otrok.
Leta 1990 je bil podan predlog za ukinitev podružnične šole na Melincih. Zaradi vedno manjšega števila otrok, je pouk potekal le v dveh kombiniranih oddelkih.
Leta 1992 so se učenci tretjega in četrtega razreda prešolali na centralno šolo v Beltince.
Od leta 1995/96 je na šoli le »en kombinirani oddelek«. Število učencev je okrog 20.
Leta 2002/03 je bila uvedena »devetletka«. Po novem je zraven učitelja v razredu še pomočnica.
Leta 2008/09 se uvede oddelek »podaljšanega bivanja«. Z letom 2010/11 je ustanovljen oddelek »jutranjega varstva«.

Leta 1941 pride na Melince okupatorska oblast. Pričakajo jo le štirje domačini. Z vojsko pride tudi madžarsko uradništvo.
Leta 1943 pride na šolo madžarska komisija, ki predstavi sklepe madžarske vlade, da naj bi se poučevalo samo v madžarskem jeziku. Domačini se ne dajo. Pri vpisu otrok glasujejo; 80% za slovensko listo, 15% za madžarsko listo, 5% ni prišlo volit.
Zaradi bližajočih se Rusov se Madžari umaknejo na drugo stran Mure. Še prej opustošijo vas, podminirajo zadnje tri mline na Muri in požgejo dve hiši, last Štefana Fekonje in Ignaca Kobilec. Melinčani sprejmejo Ruse kot osvoboditelje. Zaradi napadov Rusi vas izselijo. Ostalo je le 12 oboroženih domačinov. Rusi pobirajo po vasi les za gradnjo mostu čez Muro. Prejšnji sodelavci Madžarov sodelujejo tudi z Rusi in postanejo po vojni aktivisti OF.
Po vojni se deli grofovska zemlja (agrarna reforma). Prednost imajo simpatizerji OF. Prva predsednica socialistične zveze postane domača učiteljica. Ustanovljeno je kulturno društvo, ki ga vodi vodja pevske ga zbora.

Iz popisa prebivalstva od leta 1836 – do leta 1941 v dolnjelendavskem okraju , lahko ugotovimo, koliko članov judovske veroizpovedi je bilo na Melincih.
Popis prebivalstva od leta 1836  v dolnjelendavskem okraju:

Melinci (1836) : 725 prebivalcev, 3 judovske veroizpovedi
Melinci (1890):  840 prebivalcev, 3 judovske veroizpovedi
Melinci (1900): 882 prebivalcev, 9 judovske veroizpovedi
Melinci (1910):  908 prebivalcev, 2 judovske veroizpovedi, Melinci  (1941): 1017 prebivalcev, 0 judovske veroizpovedi, 1 jud nejudovske veroizpovedi 
(Vir: A Magyar Korona Országaiban az 1881. év elején végrehajtott népszámlálás eredményei megyék és községek szerint részletezve. II. kötet, Budapest/Rezultati popisa po županijah in naseljih v državah Kraljevine Madžarske v začetku leta 1881, zvezek II, Budimpešta. Vir: A Magyar Korona Országainak helységnévtára, Budapest 1892/Krajevni leksikon držav Madžarske svete krone, Budimpešta, 1892.Vir: 1941. évi népszámlálás. Demográfiai adatok községenként/Popis leta 1941. Demografski podatki po naseljih )

Po Zakonu o upravni razdelitvi LRS iz aprila 1946 je naselje Melinci sodilo v Krajevni ljudski odbor (dalje KLO) Ižakovci. S spremembo zakona istega leta je bil za kraj Melinci ustanovljen KLO Melinci v okraju Murska Sobota. Obsegal je k. o. in naselje Melinci. V tej sestavi je KLO Melinci deloval do aprila 1952, ko je bil ukinjen in so bile vse njegove upravne pristojnosti prenesene na Občinski ljudski odbor Beltinci v okraju Murska Sobota.

1949 ustanovljen pevski zbor, ki ga vodi učitelj Gustav Gonza.

MPZ Melinci pod vodstvom G. Gonze

Isto leto »Tuškajev misijon«. Udba z vojsko terorizira celo vas. Pobudnik tega dejanja je domači partijec, Tuškej. Zaradi sovraštva za gorje, ki ga je prizadel, se od takrat izogiba domači vasi in domačinom.

Po vojni je bilo priložnostnih služb in dela malo. Moški so poprijeli za vsako delo. Leta 1954 je večja skupina moških delala na Žovneku pri Braslovčah na državnem posestvu. Delali so nove nasade dreves. Delavce je zbral in delo vodil Duh Martin.

žovnek 001

Na sliki: Petek Štefan, Štaus Mirko, Pozderec Jože, Brunec Janez, Zadravec Andrej, Majc Štefan, Jerič Andrej, Maučec janez, Petrov Vanek, Nežič Franc, Dugar Franc, Smodiš Jože, Fekonja Ivan, Duh Štefan, Maučec Franc, Maroša Franc, Nežič Jože, Zelko Štefan, Zadravec Matija, Duh Martin, Fekonja Jože, Pozderec Martin, Zelko Lajči, Žižek Jože, Vohar Matija, Maučec Gusti, Rengeo Franc.

Skupina moških, ki so bili na delu v okolici Murske Sobote. Za potrebe JNA so delali nasip, kjer je bilo vojaško strelišče.

delavci na strelišču 001

Na sliki: Vohar Štefan, Lainšček Janez, Vohar Peter, Brunec Janez, Jerič Andrej, Erjavec Jože, Kuzmič Andrej, Glavač Ignac

Leta 1956 dobi vas elektriko. Ideja o eliktrifikaciji je bila dana že večkrat. Leta 1932 – 1936 – 1947, toda do realizacije ni prišlo. Šele leta 1953 so sklicali sestanek, na katerem je bil izvoljen odbor za elektrifikacijo, kateremu je predsedoval pobudnik ideje, učitelj Gustav Gonza.  Ker je Gonza kmalu odšel v Beltince, je njegovo vlogo prevzel Ivan Duh. Po treh letih dela,  je  leta 1956  žarnica prvič zasvetila tudi na Melincih. Slavnostna prireditev je bila 29.11.1956, na kateri so sodelovali otroci OŠ Melinci pod vodstvom Golob Štefke in Vogrinčič Marije. Zapel je tudi domači zbor pod vodstvom Andreja Mar0še.

Leta 1967 je bil prodan grunt, za katerega je bil zainteresiran tudi kapelski odbor za eventualno gradnjo nove kapele.

parcela 2 001

Žetev včasih

žetev včasih 001

Na sliki; Balažic Ignac, Balažic Rozalija, Duh Katarina (Lešnjek), Balažic Marija, Duh Marija ml, Duh Marija, Balažic Marta, Duh Ivan

voz z slamo 001

Leta 1971 je v vasi 1101 prebivlcev (205 hiš). Obrtniške stroke je 44 članov, bolničarjev 14, cerkvenih uslužbencev 22, mehanikov 13, državnih uslužbencev 37, šoferjev 22. Na delo v Muro ter pletilstvo v Beltince hodi 15 članov. Traktorjev v vasi je 10, avtomobilov 12, 3 mlatilnice, 15 televizorjev, ena sodobna trgovina z mešanim blagom, vaga za živino, dve gostilni, štirirazredna osnovna šola in kapela.

Nekaj utrinkov, kakšni so bili Melinci leta 1971. Avtor slik je Fanči Šarf:

Vaška ulica, zadaj glavna kapela, Melinci.

Pogled na križišče s kapelico Sv. Florjana, Melinci. Leta 1971

Vaška ulica, Melinci. 1971

Stranska ulica, Melinci. 2

Pogled po ulici, Melinci.

gornji kunec 001

Gornji kunec vasi . Na liki: Forjan Danica, Nežič Marija, Balažic Franc

Leta 1971 zgrajen vodovod. Gasilci dobijo novo brizgalno.

1972 prodaja parcele; šolska drevesnica

parcela 1 001

Brod

brod

Brod na Melincih

Brod v Melincih je eden od štirih brodov, ki še vozijo po reki Muri.Omenjen je že v letih 1443 in 1462, (gl. Pavle Blaznik, Historioena topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, zv. 1 A–M, Maribor 1986, str. 376). Sestavljata ga dva plitva čolna, povezana s povezovalno in nosilno ploščadjo, na kateri je brodnikova utica. Ploščad, običajno z ograjo, je pripeta na jekleno medobrežno vrv, po kateri teče škripec z obesno vrvjo. Brod se preko reke pomika s pomočjo rečnega toka. Na mirno tekočih vodah omogoča gibanje broda krmilno veslo na zadnjem koncu. Pri praznem brodu je ugrez do 30 cm, pri polnem pa do 70 cm globine. Poklic brodarja na Muri počasi izginja. Mladih ni, pravijo tisti, ki se še spominjajo časov, ko so z brodom prevažali staro in mlado, živino in vozove.

Mlini

Sožitje med reko in človekom je na reki Muri prineslo postavitev plavajočih mlinov že v 4. stoletju. Plavajoči mlin pomeni svojevrsten izum, saj smotrno izkorišča naravno energijo vode, kmetijstvu pa daje možnost pridobivanja polnozrnatih mlevskih proizvodov. Plavajoči mlin je posebnost panonske pokrajine in lahko delno ali pa v celoti plava na reki. Ugotovljeno je, da so panonski Slovenci uporabljali vodne mline že pred prihodom Madžarov v današnjo njihovo domovino. Ladislav in Štefan Banfi iz Lendave sta dala leta 1524 sestaviti urbar, ki popisuje tudi mline na reki Muri. Na straneh 31-35 in 135 – 142 je popis mlinov z imeni lastnikov. V Dokležovju je bil en mlin, v Ižakovcih pet mlinov in na Bistrici en mlin. Omenjeni mlinarji so imeli mline v najemu in so od njih plačevali grofu letne dajatve. Na Melincih, ki bi naj dobili ime po »mlinih«, ni naštet noben. Bolj težko je verjeti, da so imeli Melinčari že takrat »privat mline«. Kdaj so se potem pojavili mlini na Melincih? Po izkopanih ostankih delov mlina (lanci,mlinski kamen, zoglenel čoln) v »Luboviji« lahko sklepamo, da so mlini na Melincih obstajali. Prvotna struga Mure je potekala v današnji »stari Muri«, kjer so bili postavljeni mlini (prim “Kuharjev mlin”) in je tekla skozi »Lubovijo«. Tu bi naj bil tudi brod (pri Zadravčovi – Kolmanovi hiši). Melinčarji so pogosto svoje mline na Muri selili. »Voda je šla sem pa tja, mi pa smo šli za njo,« je izjavil še živeči mlinar. Ponavadi je velika poplava povzročila selitev struge na drugo, bolj ugodno mesto. Ta proces se je kontinuirano dogajal v določenih časovnih periodah. Potek Mure v starih časih nam dokazujejo stari rokavi, ki prepletajo poplavno območje in so nekoč predstavljali glavno strugo reke. Zaradi nestalne struge reke Mure so bili na Melincah plavajoči mlini. Mlin je cel stal na kumpih, ti pa na plavajoči vodi. Tako so ga lahko tudi poljubno premikali na boljšo lokacijo. Na breg je bil plavajoči mlin pritrjen z verigami, lesena opora pa je držala mlin stran od brega. Plavajoči mlini so imeli na nabrežju še poseben šator, v katerega so shranjevali vreče zrnja in moke. Mlin je dostikrat zalila voda, utrgalo ga je od brežine ali odplavilo dalje po reki. Najbolj nevarno je bilo takrat, ko je Mura zmrzovala. Led je znal uničiti lesene dele mlina. Takrat so po navadi mlin razstavili. Dele mlina so znosili na kopno, tako da so na vodi ostali le kumpi. V mlin so nosili mlet pšenico, koruzo, rž, ajdo. Največ so imeli mlinarji dela po žetvi. V pomoč so jim bili pomelaji (ljudje, navadno stranke, ki so pomagale mlinarju mleti). Nekateri mlini so imeli tudi oljarno. Tudi požari niso bili redki, saj so si v mlinih kurili in svetili s svečo ali na petrolej (lampicsami). V časih avstroogrske monarhije je bilo na slovenskem odseku Mure: od Kroga do Martina (meja s Hrvaško) 69 plavajočih mlinov, v 21. stoletju pa se jih je ohranila le peščica.

Melinčki mlinarji (lastniki mlinov) leta 1938 : Pozderec Ignac in Peter ( mlin je stal na drugi strani Mure. Pintarič Štefan, Poredoš Andrej, Zadravec Ignac in Miška, Duhov mlin (Andrej in Glavač Ignac) – mlin je bil najprej na tej strani Mure, nato na štajerski strani in Bernjak Matija. Leta 1940 so imeli Melinčari na reki Muri še štiri plavajoče mline, ki so bili pozneje demontirani.

mlini 001

 Melinčki mlini

OJ TI MLINI 

Da, mlini – tisti pravi,
Z dvema čulnoma na Muri.
Joj, kako ste klepetali,
Da ste belo moko nam dajali.
Kam, le kam odšli ste zdaj?

Melinci – so po vas ime dobili,
A vi ste šli, zaprli duri.
Le zakaj niste ostali?
Še bi vas potrebovali,
Res, želimo vas nazaj.

Med lepimi mladostnimi spomini,
Gledam vas, melinčki mlini.
Stojite v vrsti strumno kot vojaki,
Mura pa šumi pod vami.
Šest koles vrti se leno, enakomerno.

Zrnje, med kamni razdrobljeno,
Zdi se, da ječi od bolečine.
Moka, bela in dišeča,
Potihoma v predal drsi, molči.
Me vrati mlinar, beli mož stoji,
Dolge bele brke si zaviha,
Radovednim se nasmiha.

Zvonec zazvoni: trin, trin,
Mlinar skoči v mlin.
Težko vrečo zrnja si naloži,
Siplje ga med mlinske kamne.

Ti pa neusmiljeni, požrešni,
Meljejo in grizejo, drobijo,
Zrnje v belo moko spremenijo. (Martin Maroša)

 

 O mlinih in mlinarjih je krožilo veliko zgodb. Eno takih opisuje Štefan Kuhar v zbirki: Národno blágo vogrskij Sloväncof. Zgodba je povezana z melinčkim mlinarjem in njegovim mlinom.

peneze mele

Mura

mura-fluss-fischen-slowenien-ljutomer

Reka Mura

Múra (madžarsko Mura,nemško Mur, prekmursko Müjra, Möra) je reka, ki izvira v Radstadtskih turah v Avstriji. Njena skupna dolžina je 465 km, od tega je v Avstriji 295 km, 98 km pa v Sloveniji. Pri nas počasi tekoča reka je bila znana po plavajočih mlinih (Mlinarstvo – že leta 1346 je bil izdan red za obratovanje mlinov na reki Muri). V preteklosti je bilo na reki veliko mlinov, ki so imeli gospodarski pomen. Do konca prve svetovne vojne je promet čez reko Muro potekal samo z brodi. Življenje ljudi ob reki in njihov odnos do nje sta bila v preteklosti povsem drugačna. Mura ni le dajala, temveč tudi jemala, največkrat celo več, kot pa je dajala. S svojimi poplavami je jemala dragoceno rodovitno zemljo in ogrožala življenje tukajšnjih ljudi, hkrati pa je s poplavami naravno gnojila izčrpano zemljo. Posegi v reko so se, kot nam dokazujejo številni pisni viri iz časa Avstro-Ogrske, izvajali že v srednjem veku, gradili so predvsem različne preseke, da bi z njimi zavarovali naselja pred poplavami.

reka-mura-ribolov-ljutomer-revir-zemljevid
Mura kot celota je bila najbolj urejana v obdobju 1875-1891, ko sta industrializacija in kmetijstvo »videla« v Muri hiter in močan odvodnik. Z izravnavanjem okljukov, poglobitvijo ter ravnanjem dna in utrjevanjem struge v trapezni profil so reki povečali strmec in zmanjšali širino struge na uniformiranih 80 m. S tem se je tudi znižal obseg prodne dinamike, tako da so po regulaciji otoki in prodišča skoraj izginili. Primanjkljaj proda v strugi povečuje tudi omejevanje naravnega pretoka proda z jezovi verige 28 hidroelektrarn, ki so zgrajene v zgornjem toku Mure, v Avstriji. Z zaščitnimi ukrepi so se poplave omejile na območje med nasipi, še vedno pa obstaja nevarnost preboja nasipov oziroma prelivanja čeznje. Ocenjeno je bilo, da bi 100-letne vode preplavile visokovodne nasipe na Notranji Muri v dolžini približno 30 km od 75 km, kolikor so nasipi skupaj dolgi. Čeprav so bili nasipi zgrajeni s 100-letno povratno dobo (Q100 = 1747 m3/s), bi jih na nekaterih mestih preplavil že pretok 1300 m3/s. Ocenjeno je bilo, da bi bilo poplavljeno 20.000 ha veliko območje, če bi nasipi odpovedali. (Andraž Hribar: »Analiza sprememb geomorfoloških oblik na reki Muriod 1824 do 2006«. Najbolj katastrofalne poplave so se zvrstile leta 1938, ko je Mura poplavila okoli 40 vasi na svojem levem in desnem bregu. Na pobudo vodij zainteresiranih in prizadetih naselij ter političnih in kmečkih zvez so ustanovili akcijski odbor za izvedbo potrebnih protipoplavnih objektov (del) in ukrepov, toda do konca druge svetovne vojne je bilo opravljenih le nekaj vodnogospodarskih posegov. V tem času so se osredotočili predvsem na utrditev struge z »vegetativnimi gradnjami« na določenem odseku korita, k sistematski gradnji nasipov Mure ob robu murske terase pa takrat zaradi pomanjkanja denarja še niso pristopili, kljub temu, da so v tem času že tudi gradili »zajčje nasipe« in z njimi preprečevali dotok poplavne vode proti vasem. Življenje z reko je potekalo v spoštljivem strahu in ljudje so se zavedali meje vodnega telesa, v katerega ni dovoljeno posegati. Skozi zgodovino je imela notranja Mura predvsem vlogo mejne reke. V obdobju avstrijskega cesarstva je predstavljala deželno mejo med Štajersko na eni in železno ter zalsko županijo na drugi strani. Za časa Avstroogrske je predstavljala mejo med avstrijskim in ogrskim delom dvojne monarhije, med drugo svetovno vojno je predstavljala mejo med Madžarsko in Nemčijo. Danes predstavlja le še simbolno mejo med Prlekijo in Prekmurjem.

Zbiranje pesemskega izročila in odnos do pesmi o nadnaravni moči vode
Prekmurju, ki je v času avstroogrske monarhije spadalo pod ogrsko krono, je v
veliki povodnji narasla reka Mura ogrožala vas Melinci, kjer je bilo veliko mlinov. Vaščani so na vse načine skušali ustaviti spodkopavanje bregov, vendar brez uspeha: Mura je grozila, da bo odnesla vas. Vaški možje so se pri iskanju rešitve zatekli k izročilu, ki je očitno še živelo med ljudmi: zmenili so se, da bodo poleg struge živega zakopali sedemletnega dečka. Blizu Mure so skopali jamo in vanjo zakopali sedem let starega Džurovega Števeka, ukleščenega med dve deski. Deček je neizmerno jokal, vendar so vaščani vztrajali pri stoji nameri. Verjeli so, da so s tem preprečili nadaljnje spodkopavanje bregov.  V tej tragični zgodbi o darovanju otroka vodi ni bilo ne rešitelja ne pesmi, ki bi ohra-ila spomin na dogodek. Zgodba, objavljena leta 1914, ne navaja časa tega dogodka, ohranjeno ime otroka pa dokazuje precejšnjo časovno bližino. Zapisovalec dodaja, da so dečka sredi 19. stoletja skušali odkopati, da bi ga pokopali v blagoslovljeni zemlji, vendar zaradi zaudarjanja trupla tega niso zmogli . Spomin nanj je ohranilo le verovanje, da se na mestu, kjer je bil nesrečni otrok živ pokopan, prikazuje čudna svetloba.

Zapis zgodbe v originalnem jeziku

melinčki mantrnik 3

Št. Kuhar: Národno blágo vogrskij Sloväncof, (1914)

Spomini Verone Maroša: “Iz otroških let se še spomnim, da je bila velika suša. Košarice smo napolnili s suhim vejevjem, s skaljem. Vzeli smo malo slame ali papirja ter šli k proti Muri. Stare ženica je molila rožni venec, mi pa vsi za njo.Ko smo prišli do Mure, smo prižgali košarice ter jih spustili dol po Muri. Zraven smo molili. Molili smo za dež. Prošnja je bila velikokrat uslišana”.                                              (I.D. Kre Mujre san odu, str 79)
Obe zgodbi: »Tragična zgodba iz Melinec« in »Spomini Verone Maroša« pojasnjujeta, da gre v obeh primerih za verovanju v nadnaravno moč vode, v bistvu za resnično darovanje vodi.

Leta 1972 velika poplava:

poplava 001

Izredno velika poplava na Melincih od 17 – 24.7. 1972. Deževalo je pet dni neprenehoma, noč in dan, tako da so bile vse dnike polne vode. Voda je začela naraščati tako naglo, da je v 24.urah presegla vse nasipe. Reševalne ekipe in vsi vaščani so noč in dan z vreči polne zemlje regulirali nasipe ( jih višali). Zvon v kapeli se je noč in dan oglašal in zval na pomoč ljudstvo. Na pomoč so prišli tudi iz sosednjih vasi (Beltinec, Odranec). Tudi vojska je prišla z dvema čolnoma na pomoč. Dne 23.7 pa je voda predrla nasip točno na tistem mesti, kak leta 1916 – na vaškij grabaj. Voda je poplavila vse njive. Le tu in tam se je videl kakšen brešček, ki ni bil pod vodo. Križi pšenice so bili pod vodo, krompir je zagnilo, tudi drugi pridelki so propadli, le kukarca je obrodila, ge jo je nej odneslo. Mura je natrgala tudi dva mosta: most čez staro Muro in in most prek jarka. Za škodo na mostu in na brodu je vas dobila plačano odškodnino in ok. pol milijona din državne pomoči. Zgodovina Melinec ne pomni tako velike poplave. (I. D. Kronika vasi)

poplava Štrigova 001

Tako je izgledala poplava v Štrigovi na Melincaj. Na sliki: Maršič Anton, Forjan Alojz, Duh Ciril

poplave

Primer velike vode ob poplavah.

Leta 1974 asfaltiran cesta Melinci – Beltinci.
Leta 1983 velik padec natalitete: rojenih 6 otrok, umrlo 18 ljudi.
Leta 2000 je v vasi 230 hišnih številk in 899 prebivalcev.

Po statističnih podatkih (RS) je leta 2014 na Melincih 817 prebivalcev.

Topoli, simbol Prekmurja ob cesti Melinci – Gornja Bistrica

topoli
Pripravil;
Nace Duh, Melinci.

Posted in Uncategorized | 1 Comment

Glasba na Melincih

GLASBA NA MELINCIH

Nekoč je bilo prepevanje ljudskih pesmi doma v družinskem krogu. Pesem je imela poseben pomen: je povezovala, krepila in bogatila slovensko besedo. Z ljudsko pesmijo ohranjajo zbori izročilo svojih dedov in pradedov. Iz ljudske pesmi se zrcali ljubezen do naroda, do jezika, do kulture. Kaže se utrip pokrajine, kaže se etnološko izročilo. Samo prisluhniti ji moramo in ujeti njeno sporočilo ter ji pustiti, da se dotakne duše.
Čeprav je s pevskim darom obdarjen skoraj vsak izmed nas, pa brez izobraževanja, razvijanja interesa za globlje spoznavanje zborovske umetnosti, brez večletnega delovanja v zborovskem kolektivu, ki ga usmerja pedagoško in umetniško usposobljen zborovodja, ne bomo doživeli zborovske pevske izkušnje v vsej njeni polnosti.
Pri skupinskem delu s pevci je zelo pomemben lik zborovodje. Njegova strokovna podkovanost, vizija dela z zborom ter ne nazadnje njegova osebnost omogočajo, da načrtuje in izvaja delo, ki bo zanimivo za pevce, da bo razvijalo njihove glasbene sposobnosti, spretnosti in znanja. Zborovodja je torej ključna oseba pri izvajanju kakovostnega petja v pevskih zborih. Izobraževanje zborovodij je dolgotrajen proces. Prvi pogoj za uspešnost izobraževanja je, da ima prirojene osnovne glasbene sposobnosti. Razvit melodični, ritmični in harmonski posluh so sposobnosti, ki so za zborovodjo nepogrešljive. Z učenjem in prakso pa jih dodatno razvija ter si pridobi še druga glasbena znanja. Pri delu mora biti preudaren, miren, potrpežljiv in nepopustljiv. V svoje delo mora imeti zaupanje, saj le tako lahko izdela skladbo – ne glede na dojemanja in poglede pevcev, občinstva in strokovne javnosti. Teh lastnosti se zborovodja ne more priučiti. Gre pa predvsem za to, kakšen odnos in vero ima do glasbe, ki jo posreduje in ki jo prenaša na zbor in občinstvo. Kar zborovodja sporoča z neverbalno komunikacijo in svojo osebnostjo, se odraža na pevcih, to pa se prenaša na publiko. S pogumom, uravnoteženostjo, optimizmom, z mislijo na prihodnost, s spretnostmi, znanjem in delovno etiko, z upanjem in vero ter s samovrednotenjem lahko zborovodja doseže, da celotno delo poteka uspešno.
Zborovska pesem je značilna tudi za naš kraj – Melince. Kdaj se je začelo zborovsko petje na Melincih, ni znano. Iz zgodovinskih zapisov lahko ugotovimo sledeče:

Zbor je bil ustanovljen leta 1914 ob priliki “blagoslovitve kapele na Melincih” (v kroniki beremo: “ustanovil se je pevski zbor, ki je skupno z ostalim ljudstvom popeval razne ljudske pesmi, med katerimi so bile sledeče, ki so za to slovestnost izšle: »Lejpa slovestnost«, »Pozdravljajmo Snežno Marijo« in »Bog te poživi«. Sestvil in glasovlil jih je Cahrl Franc, učitelj, organist in kapelnik mestne godbe v Ljutomeru“). Kako je deloval zbor naprej, ni točnih podatkov. Očasno so z njim delali organisti iz Beltinske župnjije, zlasti ob proščenjih in drugih praznikih.

Leta 1917 je zbor prepeval ob blagoslovitvi šole, ki jo je opravil Deli Štefan

Leta 1919 je bilo ustanovljeno kulturno društvo. Zbor je vodila žena  nadučitelja Leopolda Capuder, Marija Capuder. ki je zbor tudi “dobro zvežbala”.

Leta 1921 so občani z dobrodelnimi prispevki kupili harmonij in tako popestrili petje pri maši. Stal je 16000 din. Verjetno so ga uporabljali tudi za druge namene, ne le za spremljanje pri bogoslužju.
Za pevski zbor v kapeli je skrbel muzikant Duh Andrej – cingulašov. Nadaljevala sta njegova sinova,
Duh Tine in Duh Andrej – oba kot dijaka, sta učila in vežbala bolj umetne pesmi. To pomeni, da sta poznala zborovsko literaturo, način vodenja zbora in tudi obvladala igranje na instrument. Kje sta si pridobila znanje, ni podatkov.
Ferdo Šprager – beltinski organist. Prišel je iz Veržeja in si pridobil močno zaupanje ljudstva v Beltincih. Ustanovil je pevski zbor (slovenski), prvi v Prekmurju po Murkovičevem odhodu. Šprager je hodil učit tudi na Melince. V zapisu je dodano, da je samo ponavljal že prej znane pesmi.
Cipot Ivan – tudi organist v Beltincih, je zraven znanih naučil tudi kako novo pesem. Melinčki zbor je bil en boljših v župniji.
Silovinec Pavel – učitelj in šolski upravitelj na Melincih . Učil je ob violini in bil strog vaditelj. Drugih podatkov ni.
Na kakšnem nivoju je bilo zborovsko petje na Melincih do vojne, izvemo iz sledečega podatka; » ko so Melinčari zapeli v cerkvi v Beltincih pesem; »Marija skoz življenje«, so se ljudje začeli smejati, ker so mislili, da se pevci motijo«. S tega vidika lahko mirno ugotovimo, da je bilo petje na Melincih na višjem nivoju kot v okolici, saj so se že takrat ukvarjali s polifonijo. Zapis: »petje Melinčarov je bilo znano daleč v okolici«, pove vse. Med vojno ni zapisa, da bi zbor deloval.
Bolj sistematično delo z zborom se je začelo po vojni , ko je prišel na Melince za učitelja Gustav Gonza (1909-1981), zborovodja in skladatelj. Bil je odličen glasbenik in velik simpatizer zborovskega petja. Za časa njegovega vodenja je zbor štel 40 članov. Nastopali so v domačem kraju in tudi drugod po Prekmurju ter Prlekiji. Gonza kot skladatelj je svoja zbrana dela strnil v zbirki: »Narodne pesmi iz Prekmurja«. Beltinci 1980. Vsebuje 75 pesmi. Kot zborovodja je na Melincih pustil velik pečat. Leta 1954 je Gonza odšel v Beltince. V zboru so peli:

MPZ Melinci pod vodstvom G. Gonze

 Brunec Terezija, Bico Marija, Ozmec Veronika, Gonza Pavla, Gonza Gustav – dirigent, Zelko Ana, Kolarič Veronika, Maučec Rozika, Duh Marija
 Rengeo Ana, Kolenko Rozika, Mesarič Marija, Kolenko Ana, Kolarič Ana, Mesarič Hedvika, Petek Roza, Smodiš Matilda, Majcen Fema, Pozderec Marija
 Maršič Štefan, Duh Štefan, Brunec Peter, Škafar Jože, Dugar Franc, Tkalec Andrej, Lešnjek Ivan, Dugar Štefan, Maučec Mirko, Jerič Štefan, Fekonja Jože, Bernjak Martin, Maroša Andrej, Dugar Ignac, Kolenko Matija, Horvat Anton, Majcen Martin, Maršič Franc, Jerič Metod, Frank Franc, Maučec Joško.

Drašek 1  Leta 1955 prevzame zbor Maroša Andrej (1933). V svet zborovske glasbe ga je popeljal najprej učitelj Gustav Gonza. Po uspešnem nadaljevanju dela z mešanim zborom, je ta zaradi menjave generacije pevcev prenehal delovati. Leta 1957 začne z delom »Moški oktet«. Člani okteta so bili:

oktet

Horvat Milan, Forjan Franc, Maroša Andrej, Dugar Ignac, Vohar Leopold, Maučec Jože, Dugar Franc, Brunec Peter

Moški oktet je s svojim pestrim repertoarjem kar pogosto nastopal doma in tudi po sosednjih krajih. Maroša Andrej prevzame leta 1959 mesto organista v župniji Beltinci. Večino zbora predstavljajo melinčki pevci. Nato se je dodatno glasbeno izpopolnjeval pri takratnem mariborskem regensu chori prof. Gregorju Zafošniku. Petje na Melincih v tem času, kljub zamenjavi generacije pevcev, ne zamre. Vrzel je zapolnil »Moški pevski zbor«, ki deluje še dandanes. Člani zbora;

Moški zbor

Kokol Jože, Pozderec Martin, Lebar Miroslav, Maroša Andrej – zborovodja, Petek Štefan, Dugar Franc Maroša Franc, Majcen Martin, Forjan Alojz, Ozmec Jože, Ozmec Štefan, Stanko Janez

Dokončno podobo dobi mešani zbor zbor leta 1969. Od tega leta, do leta 2003, ko zbor praznuje 30. letnico delovanja, se vrstijo nastopi na raznih prireditvah doma in izven kraja. Zbor sodeluje na občinskih in regijskih revijah, udeležuje se tudi raznih tekmovanj, za kar prejme vrsto nagrad in priznanj. Ob tem pa redno sodeluje tudi pri nedeljskih mašah, proščenjih in pogrebih. V tem času pride tudi do menjave pevcev. Starejši odhajajo, na njihova mesta pa prihajajo mladi pevci. Zraven vodenja zbora se je Andrej Maroša uveljavil tudi kot skladatelj. Sam pravi: »Skladbe, ki sem jih pisal, so se ponujale kar same – nastajale so iz življenja, ki me obdaja in hitro izgublja svoj nekdanji čar. Na vasi se je nekoč vsepovsod prepevalo: doma in na polju, pri skupnih opravilih in praznikih, v cerkvi, na proščenjih, gostijah in pogrebih.« To bogato izkušnjo je Andrej Maroša zbral v štirih zvezkih pesmi z naslovom: » Ko rože še spijo«.
V prvem zvesku (1999) so cerkvene zborovske skladbe za mešani in moški zbor ( 95skladb)
V drugem zvezku (1999) so posvetne skladbe za mešani, ženski in moški zbor (101 skladb)
V tretjem zvezku (2002 – II. Del)) so posvetne skladbe za mešani, ženski in moški zbor (132 skladb)
V četrtem zvezku (2003) so cerkvene skladbe za mešani, ženski in moški zbor (125 skladb z Slovensko mašo)
Ljudsko pevsko izročilo pa je zapisal v zbirki ljudskih pesmi z naslovom; »Slovenske ljudske pesmi« (2001) V zbirki je 106 skladb za moški in ženski zbor. O ljudski pesmi pravi: » ljudska pesem, ki jo preprost človek zapoje iz srca, je kakor sveže pečen domač ržen kruh, ki zadiši do opojnosti. Srečen človek, ki to dojame.« Še eno zbirko pa ima v tisku.
»Zbirka zborovskih skladb kantorja beltinske župnije g. Andreja Maroše je namenjena različnim priložnostim in izhaja iz dolgoletnega dela z zbori. Glasbeni izraz skladb se naslanja na motiviko in melodiko ljudskega petja v njegovem življenskem okolju ravninskega Prekmurja. V posameznih izvajalskih sklopih so skladbe tematsko razporejene po vsebini. Stilno gre v glavnem za homofono koncipirano zborovsko večglasje, brez kakšnih kompliciranih ritmičnih in harmonskih zahtev. Zbirka lahko dopolnjuje del repertoarne praznine, ki so ji mnogokrat izpostavljeni zborovodje, ko se je potrebno ozirati na okus in pevske dispozicije zbora. Nedvomno ponuja ob upoštevnju omenjenega na tej ravni veliko skladb. G. Maroši je skozi čas uspelo v note zapisati del pristnosti in domačnosti okolja, ki zaradi urbanizacije podeželja pospešeno izgublja svojo identiteto, Romantik po duši je to dojel s srcem neprofesionalnega glasbenika in ravno zaradi tega sem z veseljem pregledal in sodeloval z njim pri inventuri plodne bere njegovih štirih desetletij z zbori. Skladbam, ki jih je avtor pisal spontano ali namensko po potrebah in željah, najbrž ne bo treba iskati izvajalcev. Enako razveseljiva kot zbirka je tudi pripravljenost kulturnega okolja, da njegovo delo ne ostane samo rokopis« (prof Slavko Šuklar . strok. uvodnik in recenzija zbirke »Ko rože še spijo«).

Maroša Martin Martin Maroša, rojen: 2. 11. 1912, Čikago, ZDA. Prve redovne zaobljube: 6. 4. 1931, Macul, Čile. Duhovniško posvečenje: 26. 11. 1939, Santiago, Čile. Umrl: 25. 4. 2012, Veržej. Poznamo ga kot pesnika, kot glasbenika pa bolj malo. V pismu sobratoma Veržej, 1. jan. 1995, sam pove nekaj o svojem glasbenem in pesniškem ustvarjanju, za katero je bil brez dvoma zelo nadarjen: »V uvodu bosta zvedela, kako in zakaj so te pesmice nastale … Že v študentskih letih sem rad kaj napisal, ne pa ohranil. Prva ohranjena pesem je napisana v bogoslovju leta 1938. Tedaj sem v prostem času študiral s salezijanskima profesorjema glasbe harmonijo in kompozicijo. Dali so nam neko nalogo, pa je nastala pesem ‘A la patria lejana’, besedilo v španščini in melodija. Pozneje je bilo besedilo tudi v slovenščini in smo jo imeli za našo slovensko izseljensko himno.« Ko je bival v Veržeju, mi je dal na vpogled precej skladb. Rekel je: »Ti to malo preglej in popravi«. Večina skladb je napisal za mladinske zasedbe ( dvo, tro in štiriglsasje) in nekaj skladb za mešani zbor. Po kompozicijskem načinu se je takoj videlo, da kar dobro obvlada harmonijo in kontrapunkt. Poleg homofono koncipiranega zborovsko večglasja se je posluževal tudi polifonije. Pojavlja se tudi kromatika in zanimive modulacije. Po vsebini prevladujejo duhovne skladbe, pisane za priložnostne slovestnosti. Največ jih je posvetil don Boscu in Mariji. Kakšen je pa njegov celoten opus, mi pa ni bilo omogočeno spoznati.

Cerkveni mladinski ansambel »Utrinek« je deloval od leta 1981 – 1985 pod vodstvom Maroša Marjetke. Zraven nje so v ansamblu še igrali in peli: Forjan Janez, Forjan Joža, Kociper Andrej, Majc Štefan, Dugar Cvetka. Za ozvočenje je prispevala župnija in kapelski odbor. Instrumente so imeli svoje. Namen ansambla je bil popestritev verskih obredov z mladinsko duhovno glasbo. Nastopali so na raznih oblikah srečanj mladine z versko vsebino. Z svojim delovanjem so bili prisotni v domači vasi, v župnijski cerkvi ter drugih cerkvah po Pomurju.

Tonček

V letu 1999 je Dugar Tonček izdal lastno kaseto z naslovom:« Kaj bi brez tebe«. Na kaseti je posnetih 10 skladb zabavnih melodij.

Leta 2000 se je šest članic mešanega pevskega zbora odločilo, da bodo nastopale kot »Ljudske pevke«. Članice ljudskih pevk:

Ljudske pevke

Sreš Marija, Gizela Majc – vodja, Pozderec Marija, Forjan Terezija, Dugar Terezija, Fekonja Marija

Pri svojem delovanju so bile uspešne, saj so že po dveh letih delovanja posnele audio kaseto in CD zgoščenko z naslovom:« V Melincih prijetnih« ter video kaseto z naslovom: »Na Melincih je moj dom«. Na posnetkih je triintrideset (33) ljudskih pesmi, ki so se pele na Melincih. Leta 2002 je bila posneta še video kaseta ter CD zgoščenka z naslovom: »Leto je naukoli«, ki vsebuje 24 nabožnih pesmi (adventne, božične, velikonočne, romarske, Marijine). Pele so na krajevnih in kulturnih prireditvah, na folklornem festivalu v Beltincih, udeleževale so se vskoletnih srečanj ljudskih pevcev in godcev v okviru javnega sklada za ljubiteljske in kulturne dejavnosti v občini Murska Sobota. Rade so pele in pravijo, da je pesem njihova sopotnica tudi v najtežjih življenskih preizkušnjah
.
Leta 2003 je mešani pevski zbor ob svojem jubileju ( 30 let delovanja) izdal CD zgoščenko in kaseto z naslovom: »Odmevi ob Muri«. V zboru so peli:

MPZ Drašek

Eršte Anica, Kocet Marta, Glavač Katica, Pozderec Marija, Dugar Terezija, Brunec Elizabeta, Sreš Marija, Petek Gizela, Pozderec Darja, Andrej Maroša – zborovodja
Škafar Marija, Maroša Marija, Forjan Terezija, Pozderec Franćiška, Felicijan Marica, Fekonja Marija, Cipot Marica, Lendvaj Marija, Majc Gizela

Majcen Martin, Maroša Franc, Kokol Jože, Pozderec Štefan, Dugar Anton, Forjan Alojz, Pozderec Martin, Dugar Ignac, Lebar Miroslav, Kavaš Štefan, Ozmec Jože, Dugar Franc, Eršte Vojko, Ozmec Štefan, Stanko Janez
Na zgoščenki je 19 posvetnih sklad in ena nabožna. Vse skladbe so delo domačega zborovodje Andreja Maroše. V posvetilu so zapisali:« CD in kaseta sta posneti kot zahvala vsem pevcem, ki so peli, ki pojejo in ki bodo še peli v našem zboru«. Leta 2005 je dobil dolgoletni zborovodja in skladatelj Andrej Maroša, posebno priznanje za 50 let glasbenega delovanja z zbori na Melincih.

Zborovodja mora biti glasbeno izobražen in tudi sam pevec. Pri zborovodji je pa najpomembnejša strast – strast do glasbe, do poezije, tako duhovne kot tudi posvetne. Če to ima in če zna to preliti v besede in kretnje, tako da lahko komunicira z zborom, potem je na dobri poti, da je lahko dober zborovodja. Od zborovodje se nadalje zahteva, da spoznava in posreduje vrednote slovenske in svetovne zborovske zakladnice, da poglablja zavest o kulturni dediščini in njenih vrednotah, da intenzivno razvija in kultivira glasove svojih pevcev in da z izbranimi programi sodeluje na internih prireditvah ter v širšem slovenskem prostoru. Vse te zahteve in vrline so krasile tudi zborovodjo »Drašeka«. Hvala mu za vse, kar je naredil, zlasti za domačo vas.
Leta naredijo svoje. Gospod Maroša Andrej se je kot zborovodja upokojil. Na povabilo domačih pevcev je njegovo mesto zapolnil domačin, Ignac Duh.

Nace Duh 001  Ignac Duh (1953) – zborovodja in skladatelj. Z glasbo se je začel resneje ukvarjati v gimnaziji Želimlje. Zborovodstvo in dirigiranje je opravil v zborovodski šoli Koper in nato v Ljubljani (prof dr Mirko Slosar), absolviral tečaje za vodenje otroških, mladinskih in odraslih zborov v okviru PZ Ljubljana. Poglobljeni študij kompozicije (harmonija, kontrapunkt) pa pri skladatelju mag. Francu Jelinčiču. Na Pedagoški Akademiji je specializiral umetnostno smer – glasbena terapija, kjer je bil tudi mentor koordinator specializantom. Svoje pridobljeno znanje je sproti uveljavljal tudi v praksi. V Planini, ker je bil zaposlen kot terapevt, je v vasi ustanovil in vodil otroški ter mladinski zbor. Prav tako mešani zbor in pozneje ženski zbor Planina. V Cerknici je vodil dekliški zbor »AEDA«, s katerimi je gostoval tudi v tujini. V Planini je bil tudi ves ta čas tudi organist, za kar je imel težave z oblastmi. Kot organista so ga radi vabili na večje slovestnosti ( birme, blagoslovitve). Svoje delovanje je nato preselil na tržaško med zamejske Slovence. V Mačkoljah pri Trstu je vodil glasbeno šolo in »Mešani pevski zbor Mačkolje«, s katerim se je udeleževal vsakoletnih revij v okviru Primorska poje. Udeležil se je tudi tekmovanja cerkvenih zborov na Bledu, gostoval po Avstriji in domovini. Z zborom je rad zahajal v Prekmurje, tudi v domači kraj. V Trepčah pri Trstu je bil organist in komponiral za domači mladinski zbor, s katerimi je RAI posnel tudi kaseto »Kdo dal mi bo roko«. Kot rezultat tega dela, zlasti z mladino, so nastajale tudi skladbe. Izdal je več zbirk;
Faloti veseljaki (1994); zbirka skladb za otroke in mladino (20 skladb z ilustracijami)
Svet postal bi lep (1994); zbirka duhovnih skladb za mladino (15 skladb z ilustracijami, otroška maša, mladinska maša, maša za mešani zbor in orgle)
Prekmurski ljubi kraj (1996); prekmurske skladbe za mladino in odrasle zbore ( 20 skladb)
Gospod prijatelj moj (1998); duhovne skladbe za mladino in odrasle zbore ( 20 skladb)
Kdo dal mi bo roko ( 2000); zbirka posvetnih in duhovnih skladb za mladino (37 skladb z ilustracijami)
Kre Mujre san odu (2001); kronika vasi Melinci in raziskava glasbene folklore na Melincih. Zapis 75 viž (melodij) s primerjalno analizo.
Ti Gospod si moja pot (2002); duhovne skladbe za otroške in mladinske zbore ( 25 skladb z ilustracijami, otroška maša, mladinska maša, maša za mladinski in mešani zbor ter orgle).
Marija Snežna (2004); kronika kapele »Marija Snežna« na Melincih.

Neizdanih (v rokopisu) ima še veliko del, ki so nastala zadnja leta kot rezultat dela z domačimi pevskimi skupinami: mešanim zborom, moškim zborom in ljudskimi pevkami.
»Iz številnih skladb, ki jih je skladatelj namenil posameznim zborovskim zasedbam lahko sklepamo, da sta mu najbolj priljubljena mladinski in mešani pevski zbor odraslih. Njim je namenjenih največ skladb, saj je z njimi tudi sam največ delal. V priredbah se rad poslužuje ljudskih pesmi (zlasti prekmurskih), ki kljub različnim kompozicijskim prijemom in harmonskim obdelavam ohranjajo milino in značaj določene pokrajine ter ljudi. Pri svojem delu uporablja različne kompozicijske tehnike (nenavadne modulacije, harmonski odmiki). Analize skladb kažejo na študijski pristop do vsake pesemske vsebine. Da bi čimverneje in doživeto z zvoki podal vsebino besedila, preučuje in preizkuša učinkovitost različnih kompozicijskih tehnik in prijemov, ki jih zaokroži v ustrezni glasbeni obliki. Raznovrstni zvočni sklopi in mesebojne povezave stopnjujejo čustvene in izrazne napetosti glasbenih vsebin. Včasih se poslužuje tonskega slikanja, ki ga v posameznih primerih stopnjuje do resničnega posnemanja zvokov iz narave z uporabo šumov in drugih podobnih zvokov. Vsebine besedila mu narekujejo tudi glasbeno obliko in izvajalsko zasedbo. Pri nekaterih skladbah uporablja tudi neharmonska pravila (vzporedne kvinte), vendar to ni nepoznavanje pravil tonalne harmonije, ampak zavestno iskanje «zvočnejšega« enoglasja s kvintiranjem po vzoru orgelskih registrov. V nekaterih skladbah pa je kromatika tolikšna, da se tonalnost že izgubi. Težko bi pa zanje rekli, da so pesmi atonalno komponirane. Med atonalnostjo se namreč pojavljajo, pa čeprav samo trenutek, tonalni harmonski prijemi, pa tudi sklenejo se s kadenco, čeprav je le ta skrita. Te skladbe so izvajalsko zelo zahtevne in pojejo jih lahko le boljši zbori. Njegov opus je nedvomno prispevek k naši zborovski literaturi in splošni kulturi, v katerem bo lahko vsak zborovodja našel nekaj zase in za svoje pevce. ( prof dr Mirko Slosar, predstojnik katedre za glasbo na PF Ljubljana).

Ob prevzemu domačega mešanega zbora je prišlo tudi do menjave pevcev. Starejše zaslužne pevce so zamenjali mladi, zlasti soprani. Člani zbora so:

MEPZ

Kocet Marta, Škafar Marjana, Serec Cvetka, Dugar Vida, Markoja Elizabeta, Pozderec Elizabeta, Fekonja Marija, Felicijan Marica, Forjan Štefka, Pozderec Dragica
 Maroša Franc, Majcen Martin, Dugar Anton, Forjan Alojz, Lebar Miroslav, Pozderec Martin, Ozmec Jože, Dugar Franc, Ozmec Štefan, Stanko Janez, zborovodja Nace Duh

Zbor je začel segati po zahtevnejši glasbeni literaturi, zlasti po polifonskih delih. Udeleževal se je občinskih in regijskih srečanj, revij in drugih prireditev. Ves čas je pa ostal zvest tradiciji, saj je redno sodeloval pri bogoslužju . Vsakoletno proščenje, za kar se zbor posebej pripravi, še vedno privablja mnogo ljudi, ki prihajajo tudi zaradi lepega petja. S starejšimi pevci je bil ustanovljen »Mešani zbor DU Melinci«, ki je s svojim delovanjem ( drugo mesto na državnem tekmovnju) dosegel zavidljive uspehe. Ustanovljena je bila ženska skupina:
« Melinčke ciglarke« Članice skupine:

ciglarke
Kocet Marta, Dugar Vida, Serec Cvetka, Škafar Marjanca, Pozderec Dragica

Melinčke ciglarke delujejo v okviru KUD Melinci. S svojim delovanjem nadaljuje s tradicijo melinčkih ljudskih pevk. Sodelujejo na vseh prireditvah v kraju in izven. Redno se udeležujejo tudi regisjskih tekmovanj ljudskih pevk in godcev, ki jih prireja javni sklad za ljubiteljsko kulturo. Svoje delo so kronale s posnetkom CD zgoščenke z naslovom: «Lani san pleila« (2012) . Na zgoščenki je trinajst (13) prekmurskih ljudskih pesmi v priredbi zborovodje N. Duh.

Moška skupina »Melinčki ciglari« Člani skupine:

Ciglari
Dugar Denis, Lebar Miroslav, Pozderec Martin, Dugar Franc, Majcen Martin, Dugar Anton, Stanko Janez, David Duh, Maroša Franc, Ozmec Štefan, Forjan Alojz, Ozmec Jože

»Melinčki ciglari« delujejo v okviru KUD Melinci. Z svojim delovanjem nadaljujejo delo prejšnjega moškega zbora. Deluje samostojno in se udeležuje vseh prireditev v okviru kraja, občine in drugod. Udeležujejo se tudi vsakoletnih revij in srečanj, zlasti ljudskih pevcev in godcev v okviru javnega sklada. Večkrat so bili izbrani in šli na nadaljnje regijsko in pokrajinsko tekmovanje. Tudi oni so izdali zgoščenko z naslovom: »Jest bi rad k deklinam odu« (2012). Na zgoščenki je dvanajst (12) prekmurskih ljudskih pesmi v priredbi zborovodje N. Duh.
Na slovenskem podeželju je bila navada, da so si ljudje za praznike (od božiča do novega leta) voščili sreče, zdravja in dušnega zveličanja. Ta poseben način voščila so na Melincah prej opravljali pevci. Z leti se je ta navada opustila. Na pobudo posameznih pevcev mešanega pevskega zbora so spet obudili to »staro navado« in sedaj že tretje leto prinašajo s svojim petjem voščila po hišah, kar je bilo pri ljudeh dobro sprejeto. Lahko mirno rečemo, da pevci s svojim delom bogatijo kulturni prostor in tako ohranjajo ljudsko pesem ter s tem izročilo naših prednikov.

Statistični podatki o mešanem pevskem zboru Melinci
Zbor je bil ustanovljen leta 1914, ob priliki blagoslovitve kapele na Melincih.
Leta 1917 je zbor prepeval ob blagoslovitvi šole, ki jo je opravil Deli Štefan
Leta 1919 je bilo ustanovljeno kulturno društvo. Zbor je vodila žena od učitelja Leopolda Capuder.
Zbor je deloval vse do leta 1940, saj so nam znani tudi zborovodje. Med vojno ni podatkov o delovanju zbora.
Po vojni ga je leta 1949 ponovno ustanovil in vodil Gustav Gonza, vse do leta 1954, ko je odšel v Beltince.
Od leta 1955 do leta 1957 zbor vodi Andrej Maroša, ko zbor razpade. Nadomestita ga »Moški oktet« in »Moški Zbor«. Dokončno podobo dobi MePZ Melinci 1969.
Po uradno dostopnih podatkih praznuje MePZ Melinci leta 1974srebrni jubilej”. (V napovedniku piše, da ga je pred 15 leti ustanovil Gustav Gonza, kar ne drži. Gonza ga je ustanovil leta 1949 – pred 25. leti).
Leta 2003 uradno praznuje MePZ Melinci “30 let delovanja”. Ta podatek ni točen, če je praznoval leta 1974, 25 letnico delovanja. Očitno je nekdo narode sešteval leta.

Dokončni izračun

Od začetka in vse do 2 sv. vojne, je zbor deloval kot »cerkveni zbor« 26 let ( 1914 – 1940).
Od druge svetovne vojne do danes (1949 – 2014), »kot cerkveni« in »prosvetni mešani zbor« skupaj 65 let delovanja. Če k temu dodamo še predvojnih 26 let, imamo zavidljivih 91 let delovnja zborovskega petja na Melincih.

Srečanja pevcev ljudskih pesmi ter godcev ljudskih viž so namenjena skupinam in posameznikom, ki ohranjajo ali poustvarjajo slovensko ljudsko glasbeno dediščino. Na ta srečanja torej sodijo na eni strani ljudski pevci in godci, na drugi strani pa njihovi sodobni poustvarjalci. Poustvarjalci ljudske glasbene dediščine se najpogosteje združujejo v raznih skupinah, ki delujejo v okviru folklornih ali drugih kulturno umetniških društev.

Ljudski pevci in godci

Na sliki: Helena Szomi, Janez Koštric, Marija Tuškaj, Elizabeta Pozderec, Martin Pozderec, Marta Kociper, Slavek Škafar, Marija Fekonja, Štefan Pozderec, Darinka Pozderec, Marjan Horvat, Rezka Škafar in Martin Pozderec – Tinko.

«Folklorna skupina in ljudski godci društva upokojencev Melinci«.
Ko sem se leta 2005 včlanila v DU Melinci, so predsednica društva Rezka Škafar in nekateri člani predlagali, da bi ustanovili folklorno skupino in me prosili, če bi jih učila. Ker sem delala v prosveti in dolga leta tudi z različnimi folklornimi skupinami, sem to z veseljem prevzela. Meseca februarja 2005 smo zbrali interesente ter aktivno začeli z vajami. Med prvimi plesalci smo bili naslednji pari: Jožef Škafar in žena Slavka, Martin Pozderec in žena Elizabeta, Anton Mesarič, Marta Kociper, Martin Pozderec-Tinko in Marija Fekonja, Ozmec Štefan in Marija Tuškej ter Slavek Škafar in jaz Helena Szomi. Naštudirali smo splet prekmurskih plesov Marko skače, Šamarjanka, Po zelenoj trati in Sotiš. Za »mužikaša« smo zaprosili Marjana Horvata, ki nas je spremljal na harmoniki. Že meseca maja 2005 smo imeli prvi nastop. Proslavljali smo10. obletnico DU Melinci, za katero smo sami pripravili celoten program. Sledili so številni nastopi, vabili so nas na vse proslave in prireditve v KS Melinci . Naslednje leto smo začeli z igranjem na različna orodja in predmete, kot so ribež, grablje, lončeni bas, kosa,»šejfi» idr. ter ustanovili skupino ljudskih godcev. Pozneje smo se naučili še več spletov prekmurskih plesov. Bili smo zelo aktivni. Na začetku smo si nabavili preproste obleke za ženske, moški pa so imeli svoja oblačila. Za 15. obletnico smo naročili nove, prave prekmurske noše za ženske. V zimskih mesecih smo imeli vaje vsak četrtek zvečer. Vsi smo z veseljem prihajali na vaje, saj smo se imeli zelo lepo. Ženske smo prinesle pecivo, moški pa pijačo, po vajah pa smo se družili, peli, zabavali ter poklepetali včasih dolgo v noč. Ljudski godci smo peli in igrali večinoma šaljive in zabavne pesmi. Vabili so nas tudi na osebna praznovanja, kot so Abrahami Sodelovali smo na občinskih srečanjih DU občine Beltinci. Dvakrat smo bili mi ogranizatorji takšnega srečanja pri Muri v Ciglarskem naselju. Nastopali smo na Večerih ljudskih plesov in pesmi v okviru Pomurske pokrajinske zveze DU Murska Sobota. Tako smo gostovali v Gornji Radgoni, Sebeborcih in Turnišču. Leta 2009 smo bili organizatorji takšnega večera tudi mi na Melincih, kjer smo gostili 12 skupin iz celega Pomurja. Leta 2010 pa smo imeli proslavo ob 15. obletnici našega DU . Sodelovali smo na srečanjih ljudskih pevcev in godcev v raznih krajih. Večkrat smo gostovali v Domu za ostarele v Ljutomeru, dvakrat v Domu Janka Škraban v Beltincih. Nepozabno pa nam je bilo gostovanje pri naših porabskih Slovencih v Szombathelyu leta 2012, ko smo jim vrnili njihovo gostovanje pri nas in se udeležili njihovega Slovenskega plesa. Z našimi programi smo popestrili večere in prireditve, povsod so nas sprejeli z navdušenjem. Ostali so nam lepi spomini na vse nastope. Vmes so nas žal nekateri plesalci zapustili, zaradi smrti, zaradi bolezni ali morda zaradi osebnih razlogov. Pozneje so se vključili še kot plesalci Janez Koštric, Štefan Petek, Štefan Pozderec z ženo Darinko. Tudi naš »mužikaš« Marjan nas je zapustil leta 2011 zaradi drugih obvez. S plesi sedaj pavziramo, saj večina plesalcev ne more več plesati, delujemo pa še kot ljudski godci. Od leta 2011 dalje nam je priskočil na pomoč muzikant Branko Petek,čeprav je zelo zaseden z drugimi obveznostmi. Sedanjo skupino sestavljamo : Branko Petek, Marta Kociper, Štefan Petek,Marija Fekonja, Rezka Škafar,Martin Pozderec z ženo Elizabeto, Marija Tuškaj , Janez Koštric in jaz Helena Szomi. Želimo si, da bi naša skupina ostala še dalje aktivna, zato pa pričakujemo pomladitev z novimi člani (pripravila Helena Ilona Szomi).

Obmurski zvoki

Leta 2009 je bil ustanovljen narodnozabavni ansambel »Obmurski zvoki« (Denis Dugar, Štefan Tkalec, Tomaž Horvat, Jure Virag, Ervin Hozjan, Andreja Kelenc). Igrali so na raznih kulturnih prireditvah, porokah in raznih slavljih. Cilj ansambla je ponesti dobro in predvsem kvalitetno glasbo med poslušalce z željo razveseljevati ljudi in hkrati stremljenje k ustvarjanju lastne avtorske glasbe. Po nekaj letih uspešnega delovanja, je ansambel prenehal z delovanjem.

DSC_3758

Leta 2012 je bila ustanovljena vokalno – instrumentalna skupina: »Mladi Pomurci». (David Duh, Tamara Duh, Mitja Kolarič, Iztok Dolamič). Delujejo pod okriljem KUD Melinci. Gojijo a capella glasbo (zborovska – štiriglasje) in narodnozabavno, kot vokalno-instrumentalna skupina. V kratkem času delovanja so postali zelo uspešni. Nastopajo na zborovskih revijah, kulturnih prireditvah, raznih slovestnostih širom Pomurja. Dvakrat so že uspešno nastopali tudi na Dunaju, kjer so predstavili slovensko zborovsko pesem. Njihov repertoar je zelo širok. Gojijo posvetno, duhovno in narodno pesem.  

Petje na Melincih je bilo in je še sestavni del vsakdanjega in prazničnega življenja. Spremlja pomembne dogodke in obdobja človekovega osebnega življenja, koledarske praznike in druge priložnosti
»Glas je odsev duše, vsakdo jo ima. Treba je le najti povezavo«. Prilagam seznam pevk in pevcev, ki so našli to povezavo in so s svojim glasom skozi določeno zgodovinsko obdobje bogatili naš melinčki kulturni prostor.

ženske
Arh Mira, Balažic Ana, Baša Terezija, Bico Marija, Brunec Elizabeta, Brunec Marta, Brunec Terezija, Cipot Marica, Dugar Terezija, Dugar Vida, Duh Marija, Duh Marta, Eršte Anica, Fekonja Marija, Fekonja Terezija, Felicijan Marica, Forjan Martina , Forjan Štefka, Forjan Terezija, Forjan Nataša, Glavač Katica, Jerebic Milica, Kocet Marta, Kolarič Ana, Kolarič Veronika , Kolenko Ana, Kolenko Rozika, Kolman Terezija, Lendvaj Marija, Majc Gizela, Majcen Fema, Markoja Elizabeta, Maroša Andreja, Maroša Marija, Maučec Rozika, Mesarič Hedvika, Mesarič Marija, Ozmec Veronika, Petek Gizela, Petek Roza, Pozderec Elizabeta, Pozderec Darja, Pozderec Dragica, Pozderec Marija, Pozderec Terezija, Rengeo Ana, Rous Marija, Serec Cvetka, Smodiš Matilda, Sraka Katarina, Sraka Marija, Sraka Regina, Sreš Marija, Škafar Marija, Škafar Marijana, Pozderec Franca, Pozderec Marija , Zelko Ana.

moški
Bernjak Martin, Brunec Peter, Duh David, Duh Martin, Duh Štefan, Dugar Anton, Dugar Denis, Dugar Franc, Dugar Ignac, Dugar Štefan, Eršte Vojko, Fekonja Jože, Forjan Alojz, Forjan Franc, Frank Franc, Gerič Ignac, Horvat Anton, Horvat Milan, Jerič Štefan, Jerič Metod, Kavaš Jože, Kokol Jože, Kolenko Matija, Koštric Ivan, Lebar Miroslav, Lešnjek Ivan, Majc Ignac, Majcen Martin, Majcen Martin jr,. Maroša Franc, Maroša Franc jr, Maršič Franc, Maršič Štefan, Maučec Joško, Maučec Mirko, Ozmec Jože, Ozmec Štefan, Petek Štefan, Pozderec Martin, Pozderec Štefan, Stanko Janez, Škafar Jože, Tkalec Andrej, Vohar Leopold, Žižek Jože.
Skupinsko petje je odločilnega pomena za ohranitev ljudske pesmi, ene največjih kulturnih vrednot vseh Slovencev! Pri zborovskem petju pa se pesem goji načrtno in organizirano in nemalokrat doseže raven umetniške poustvarjalnosti. S tem pa plemeniti tako pevca samega, kot tudi poslušalca, saj v njem dviga narodni ponos ter omogoča spoštovanje drugih narodov in njihove kulture. Upajmo, da bo domača pesem še dolgo donela na tej strani reke Mure.
Pripravil N.Duh

Posted in Uncategorized | Leave a comment

YOGA

Yoga is a form of exericise that uses slow movements and stretching. It is good for increasing flexibility and balance. It is also good for relieving stress and relaxing. Yoga has been used as a meditation technique for thousands of years. YOGA

Posted in Uncategorized | Tagged , , , , , , , , , | 1 Comment