MELINCI – kronika vasi

Melinci – spadajo med velike ravninske vasi sredi Dolinskega. Vas leži na levem bregu reke Mure. Hiše so razporejene ob obmurski cesti Krog – Srednja Bistrica. Krajevna cesta se priključi prekmurski cestni magistrali v Beltincih in Odrancih.

Mapa Melinci  Razen vasi Melinec v ožjem smislu, sta ob pravokotno razporejenih ulicah še dva dela: “Nova vas” ter “Štrigovska vas”. Nova vas se razprostira ob cesti proti Odrancem. Domačini, katerim je Mura odnesla domove, bi naj dobili nadomestno zemljo in zgradili domove na novo – od tod Nova vas. Zanimivo je, da se cela vas Melinci v letu 1381 imenujejo »Nova vas«. Prvotna lega vasi je bila onstran sedanjega toka reke Mure. Zaradi nenehnih poplav, ko je nepredvidljiva Mura odnašala kar cele domove, so vas odmaknili od Mure na današnjo lokacijo. Štrigovska vas se pa imenuje po prebivalcu iz sosednje Hrvaške, Štrigove, ki je živel v tem delu vasi. Melinci so najnižja ležeča vas ob Muri ( 173 m nadmorske višine). Na Muri je brod, ki omogoča neposredno povezavo s Krapjem. Na drugi strani Mure imajo domačini tudi gozdove, saj je prvotna vas segala do »stare Mure«. Sedanji tok Mure je bil umetno izkopan za časa Madžarov. Prej je tukaj tekel le potok. Mlini na Muri so bili po vojni demontirani. Po regulaciji reke Mure, se je nevarnost poplav zmanjšala. Vas je zavarovana pred visokimi vodami s protipoplavnim nasipom. Na poplavnem območju Mure in njenih rokavih so travniki in gozd. Drugod so rodovitna tla. Na njivah kmetje pridelujejo pšenico, koruzo, krompir. Večji del zaslužka sta prinašala tudi mlečna proizvodnja in prašičereja. Danes je večina prebivalcev zaposlenih po raznih službah. Pašnikov ni. Za pridelavo sena so opuščali njive v pašnike. Zelo dobri pogoji so tudi za čebelarstvo, lov, ribolov in sadjarstvo. Prebivalci se zaposlujejo v Murski Soboti, Beltincih in v Ljutomeru. V zadnjih letih se je povečalo tudi število samostojnih podjetnikov. V jedru vasi je cerkev Marije Snežne in dvorazredna Osnovna šola. V vasi je pet gostinskih lokalov, ena samopostrežna trgovina in gasilski dom. Ševilo sezonskih delavcev, ki so hodili na delo v tujino, je upadlo. Vas, ki je bila še pred 2.sv vojno in po njej znana, kot revna vas, je v nekaj letih povsem spremenila svojo podobo. Vas ima danes javno razsvetljavo, urejeno kanalizacijo, novi vodovod, novi Kulturni dom in urejena igrišča za rekreacijo.

Število prebivalcev od leta 1793 do leta 2000;
1793(410), 1869 (627), 1880 (840), 1900 ( 881), 1910 (908), 1931 (1007), 1948 (1203), 1953 ( 1211), 1961 ( 1150), 1971 ( 1094), 1991 ( 901) 2000 ( 899).

V prvem pisnem dokumentu se vas imenuje: “Hmelnice” ( 1322), nato  “Hmeliniche” ( 1322/1335), pozneje  “Hmelinica”  ( 1379), “Nova vas” ( 1381), “Villa Wufalu” ( 1389), “Melinche” ( 1411), “Hmelenyeze” ( 1481), “Welinzen” (1894) in po letu 1898 “Muramelence“.

Po ustnem izročilu naj bi vas nastala na otoku reke Mure. Že prvotni prebivalci naj bi se naseljevali na otokih, ki jih je ustvarjala neukročena Mura in to iz več razlogov:
– Bližina vode, ki je bila osnova za preživetje
– Rodovitna zemlja, na kateri so gojili razne pridelke
– Bližina hrane, saj se je še pozneje veliko prebivalcev preživljalo z ribolovom
– Iz obrambnih razlogov. Pohodi različnih plemen so zaradi lažjega prehoda potekali po ravninskem delu. Končali so se ponavadi z ropanji in požigi. Prebivalcem na otokih je nudila Mura naravno varnost in lažjo obrambo.
Reka Mura je ob večjih nalivih izbirala vedno nove poti. Deloma je to posledica naravnega terena, po katerem je tekla Mura, deloma so pa za to krivi samovoljni velikaši, ki so v stoletjih potiskali tok reke Mure z ene strani na drugo. Leta 1799 je bil narejen načrt za regulacijo Mure od Dokležovja do Dolnje Bistrice. V tej mapi se pojavlja tudi vas Melinci kot »possesio Melinc« in »Melinzka Meka«. Meka je bilo ime za močvirnat pašnik ob reki. Leta 1894 je bil narejen ponovni načrt za regulacijo reke Mure. V tej mapi se imenuje vas »Welinzen«.
Da je Mura večkrat menjala tok tudi na območju Melinec, pričajo še danes vidni jarki ter stari rokavi. Vaški kronist Ivan Duh opisuje: »Znano je, da je reka Mura večkrat menjala svoj tok. Od leta 1820 – 1850 so postali žrtve valov tudi grunti in domovi. Tok je bil tako silovit, da so si morali gospodarji nepripravljeni iskati in delati druge domove. Od občine so dobili gmajno ( pašnjek ) – to je danes od kapele gornji del vasi. Vas se je namreč razprostirala do poti, danes do mosta prek stare Mure. Tudi cintor je bil na oni strani današnjega toka Mure ( Vukov cintor). Židovski cintor pa je bil na vaški senožeti, danes last Pozderčovih.«
Tudi gospod Martin Maroša opisuje v svojih spominih; » Pred prvo svetovno vojno so v Melincih napravili stari nasip od prve hiše do Škaličovih njiv. Ob povodnji je Mura poplavila celo Meko. Škaličove njive so bile višje od Meke vsaj poldrugi meter. Moč vode je predrla nasip ter poplavila vas. Leta 1918 je bila Mura zelo polna in Meka že vsa pod vodo. Prodrla je nasip pri Brunčovi cesti, hrumela prek Jeričovega in Brunčovega ograda, pri Sobočanovih prečkala cesto ter hitela v Lubovijo. Pri Zadravčevi in Kolmanovi hiši pa zopet čez cesto in naprej po Janžeku iščoč pot, da bi se zopet vrnila v staro strugo. Melinci so postali otok. Ustno izročilo pravi, da sta bile nekoč Krapje in Melinci ena vas na otoku Mure. Tudi pokopališče je bilo na otoku, vendar ga je nekoč Mura odnesla. Mura je namreč poplavljala od Krapja do sedanjega melinčkega pokopališča«. Nadalje pravi: » kot otrok sem imel na skrbi lipovski ograd blizu Mure. Za ogradom je bila cesta, ki je prišla po Murskoj vulici in takoj za ogradom zavila proti zahodu. Čez tisto cesto je bila hiša s sadovnjakom. Ko je po prvi svetovni vojni Mura zelo narasla, je začela odnašati levi breg. Odneslsa je tudi tisto hiši s sadovnjakom vred. Med drugo svetovno vojno je Mura hotela odnesti celo vas Melince. Madžari so se morali zelo potruditi, da so jo zaustavili. Pozneje so napravili novi bur, ki ga vsi poznamo. Na melinčkoj strani je od lipovskega ograda ostal samo majhen trikotnik zemlje. Naša njiva, na kateri smo naredili opeko za domači hišo ( 1922/23), pa je sedaj blizu broda, spremenjena v šumo. Med prvo svetovno vojno je Mura pri tedanji Bašovi hiši ( stala je prek sedanje Majcenove) zavila na desno proti Štajerski. Sedanja struga je bila takrat le potok. Okrog leta 1916 je Mura vdrla v ta potok in si počasi odprla sedanjo strugo. Že naslednje leto so postavili Melinčari čez to strugo lesen most, po katerem sem še z mamo in bratom Ferijem prišel na drugo stran v našo šumo. Kmalu pa je veliko voda odnesla ta most.«
V vaški kronika Ivana Duh beremo: » Ustno izročilo pravi, da je vas Melinci dobila ime po mlinih. Tukaj, na severnem delu vasi, kjer je še sedaj velika graba Lubovija, je tekla reka Mura. Tukaj je bilo pet mlinov. V letih 1915 – 1917 je bila izredno velika suša. Ljudje so v Luboviji kopali studence za namakanje in za živino. Leta 1916 je Martin Forjan izkopal mlinski lanc. Leta 1965 je Ozmec z buldožerjem izril globoko iz šodra zasuti čoln, ki je bil že čisto črn in je moral biti že dolgo v zemlji. Ustno izročilo pravi, da je na mestu, kjer je sedaj Zadravčeva hiša, bil v starih časih brod«, Tudi Maroša navaja:« pri kopanju jam v Luboviji so našli kose mlinskih lancev ter mlinskih kamnov. To je našel tudi moj stric Pavlek Maroša ( Zadravčov), ko so po prvi svetovni vojni popravljali hišo. Našli so tudi stari mlinski čoln ali kump, skoraj popolnoma zoglenel. Tedaj smo bili še pod Madžari in nihče ni mislil, da bi te najdbe morali shraniti. Čoln so razsekali, lanci in kosi mlinskih kamnov pa so se razgubili«.
Oba kronista omenjata tudi potovanje svetih apostolov Cirila in Metoda. Mura naj bi prečkala na Melincih, zaradi prevoznega sredstva čez Muro in bližine poti. V kroniki Ivana Duh beremo: “Od starih ljudi je bilo slišati, da sta sv brata Ciril in Metod tudi tukaj hodila med takratno naselbino. Značilno je, da se najdejo v vsaki stari hiši stari kipi oz podobe sv bratov. To je znak, da so jih naši predniki častili.
Leta 1932 je beltinski kaplan Štukovnik pridigal na melinčkem proščenju. V pridigi je omeno, da bi na pročelje kapele morale biti sliki bratov sv Cirila in Metoda, ker sta večkrat prišla v Panonsko krajino iz Ljutomera v Turnišče in sta morala iti tan, ge so bila prevozna sredstva čez Muro in to gotovo na Melincih. Leta 1940 na primiciji pri Duhovih je skupina duhovnikov iz dekanije Ljutomera tudi tako trdila, da sta sv brata Ciril in Metod učila in razširjala sveto vero ter zbirala fante za duhovnike. Nemremo rečti, da ne bi vzela s seboj kakega fanta že iz takratne naselbine”.
Dokazov o tem ni. Glede na to, da sega zgodovina melinčkega broda daleč nazaj v zgodovino, je ta verjetnost možna. V domači kapeli je upodobljena slika svetih bratov, kako prečkata Muro – delo domačega slikarja Cirila Jerič.

ciril_metod

sv Ciril in Metod

Prve zgodovinske podatke o vasi Melinci imamo iz leta 1379, ko so omenjeni skupaj z Beltinci, Lipovci, Bratonci, Dokležovjem, Ižakovci in Odranci. Vse te vasi so bile v lasti dolnjelendavske rodbine Banfijev.

LISTINA Z DNE, AVGUSTA 1381
Zaradi prepira med štirimi brati je kraljica Elizabeta dne 27. junija 1381 ukazala razdeliti skupno posest med Stefana II. in Ivana I. na eni strani ter med mlajša hrata Nikolaja III. in Ladislava I. na drugi strani, in sicer na Ladislavovo pritožbo, ki jo je vložil v Nikolajevem in svojem imenu. Razdelitev so osebno izvršili zagrebški prost Nikolaj, Ivan »de Salomonwara« in zastopnik kapitlja v Vasváru kanonik Mihael.

Posestvo »Wufalu« so razdelili tako, da so začeli na vzhodu pri Gvryjevi kmetiji, šli proti jugu in se na koncu vasi obrnili v severno smer ter do kmetije Vida, vključno z Gvryjevo, dodelili Nikolaju in Ladislavu enajst dvornih polkmetij; na severu in vzhodu so z Wydovo kmetijo banoma prav tako dodelili enajst dvornih polkmetij
“‘ Wufalu, slovenski: »Nova vas«, ki se v tej listini omenja med Bistricama in Izakovcl. To so poznejši »Melinci«.( »Item possessionem Vyfalu hoc modo divisissent, quod inciperet ab oriente in fundo Gvry et eo incluso ad meridiem flectendo in fineque ville ad allem lineam eundo versus aqullonem undecim medii iundi curiarum usque fundum Vida prefalis Nicoiao et Ladislao, ipsoque fundo Wyda incluso versus aquilonem similiter ad lineam orient alem divertendo modo simili undecim medii fundi curlarum dictis đominis banis provenissent).«
V tej listini so že tudi nekateri imetniki kmetij, in tako dobimo vsaj delen vpogled v velikost kraja in tudi njegove naseljenosti, da so prišli na sam kraj in si ogledali celotno posestvo. Ocenili so njihovo kakovost in donosnost ter jih razdelili v dva pravična in enaka dela. ( op.Iz tega podatka se lahko sklepa, da je bilo na Melincih leta 1381, 22 dvornih polkmetij).
(Vir; Ivan Škafar: »Dolnjelendavska rodbina Hoholt (Banfi, Banici) in rast njene posesti do leta 1381«)

Leta 1389 se omenja v listini kmet na Melincih Wlchko (Vlčko) v Novi Vasi – kot primer nesporno slovenskega imena v Prekmurju. ( vir; Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja)

Druge omembe vasi Melinci:

Brod na Melincih: Omenjen v letih 1443 in 1462, gl. Pavle Blaznik, Historioena topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, zv. 1 A–M, Maribor 1986, str. 376 – geslo Krapje Gornje, Spodnje. Brod vozi še danes.( Dne 16. novembra I. 1443 je namreč dobil Matej Kacijaner v zajm med drugim: 1 dvorec v Waltherstorf, 2 kmetiji in I brod (Urfar), potem kot med Waltherstorf, Oppendorf in Treglein (1 winkehl zwischen Waltherstorf, Oppendorf und des Treglein gelegen); nadalje 1 ‘strelski zajm v Hrastju in 12 kmetij na Sp. Krapju z brodom. Potemtakem
je Waltherstorf iskati nekje ob Muri, ker je bil ondi brod.(povezava z Melinci o.p)

Leta 1481 je bilo na ozemlju turniške pražupnije v dolnjem Prekmurju požganih petnajst vasi, in sicer: Beltinci, Bratonci. Lipovci, Malhenovci, Ižakovci, Melinci, Crensovci, Odranci, Lipa, Turnišče,Dokležovje, dvojni Gančani, Renkovci in • •• tk ovci. Dveh od teh vasi že dolgo ni več, namreč Malnenovcev in Bratkovcev. Zemljiški gospod jim je bil takrat doInjelendavski Nikolaj Banfi, župan županije Bratislava. O opustošenju teh vasi izvemo iz listine madžarskega kralja Matije Korvina z dne 6. avgusta 1481. Zažgale so jih čete cesarja Habsburžana Friderika III.
Prevod iz latinščine: »Mi Matija, po božji milosti kralj Madžarske, Češke itd., sporočamo te vrstice vsem, ki se jih tiče. Kakor smo se pozorno prepričali o zvestobi in zaslugah našega plemenitega Nikolaja Banfyja iz Dolnje Lendave, župana županije Bratislava, ki jih je izkazal sveti kroni našega madžarskega kraljestva in tudi našemu veličanstvu v raznih časih in krajih, tako smo se tudi prepričali, da je imel izdatke zaradi stiske in uboštva naših zvestih podložnikov in na posestvih svojih kmetov .Belothynez, Brathonycz, Lypowcz, Malhanowcz, Ysakowcz, Hmelenycze, Cheremehowcz, Adryancz, Lyppa, Thurnyssa, Doklysyn utraque Ganycza, Renkowcz in Brathkowcz1*’, imenovanih v županiji Zala, kjer so te naselbine v najnovejšem času požgali in opustošili napadi cesarskih ljudi, namerjeni zoper naše kraljestvo. Vse te ljudi in kmete imenovanega Nikolaja Banfyja na prej imenovanih posestvih oproščam za dobo petih let, računajoč od dneva izdanja te listine, vsake vrste davkov ali dajatev, ki pripadajo našemu veličanstvu. Vsem vam našim podložnikom in posameznim davkarjem ali zbiralcem (izterjevalcem) kakršnih koli davkov ali dajatev v imenovani županiji Zala ukazujemo, da v navedenem času skrbite za to, da od ljudstva in kmetov, bivajočih na imenovanih posestvih, ne prosite ali ne zahtevate kakšnih davkov ali dajatev in ne dopustite, da bi jih kdo česa prosil ali kaj zahteval, ali pa tiste, ki niso plačali, osebno filede njihovih reči ali premoženja vznemirjal, nadlegoval ali na kakršen koli način oškodoval ter zaradi naše naklonjenosti bil na kakšen način predrzen. Izdano v Budi na praznik Gospodovega spremcnjenja leta 1481, v 24. letu našega vladanja Madžarski in v 13. letu vladanja Češki. Kralj Matija svojeročno.«1″ Da bi se opustošene vasi lažje obnovile, je vladar za dobo petih let oprostil te vasi plačevanja davkov in drugih dajatev, ki so pripadali njemu.(To listino hrani Magyar Orszâgos Levéltár (Madžarski državni arhiv) v Budimpešti — Diplomatariurn, St. IB 533.)

Leta 1566 je notranjeavstrijski nadvojvoda Karel organiziral močan vojni pohod v smeri Velike Kaniže in ga tudi osebno vodil. Na več ladjah je plul po Muri in se utaboril – med drugimi lokacijami – tudi pri prekmurski vasi Melinci. 17. 9. so taborili pri brodu pod vasjo Melinci (F. O. ROTH, Der flankierende Feldzug Erzherzog Karls II. von Innerösterreich an die untere Mur im Türkenkriegsjahr 1566 und die Bedeutung von Festung und Stadt Varaždin als zentraler Etappenort, Varaždinski zbornik 1181. )1981., Varaždin 1983., 295 – 302; isti, Der »steirische« Feldzug August-Oktober 1566., Die Steiermark. Brücke und Bollwerk, Graz 1986., 227 – 228.

Naslednjič so Melinci omenjeni zadnji dan meseca avgusta leta 1640, ko so  močne turške enote vdrle v Vhodno Štajersko. En del teh čet je napadel na Ogrskem slovenske vasi ;Melince, Ižakovce in zasedel Bistrico, kjer je ponavadi požigal in ropal. Kmetje so morali dati veliko množino žita in moke. Potem so Turki prebredli Muro in opustošili ljutomerski okraj. Bistrica je bila podložna Turkom, Melinci pa še ne. Pozneje so tudi Melinci delili usodo s sosednjimi vasmi in plačevali davek Turkom.

Pokopališče ob kapeli sv. Križa v Črenšovcih prvič omenja zapisnik iz leta 1660, ki pravi, da je tamkajšnje pokopališče spadalo h kapeli in je bilo primerno urejeno. Dotikalo se je kapele, bilo je blagoslovljeno, obdano s čvrsto hrastovino in zaprto z vrati. To je tudi kapelo, ki je bila obrnjena proti vzhodu, varovalo pred poletno vročino. Na tem pokopališču so pokopavali mrliče iz vasi Melinci, Bistrice in Črenšovci. Po podatkih vizitacijskega zapisnika iz leta 1747 sta dodani za pokop mrličev še vasi Trnje in Žižki. (Vir; Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja)

3.marca 1669 je bila v Beltincih vizitacija. Zapisnik navaja, da je bilo takrat na Melincih 30 družin (150 ljudi).

Leta 1698 spadajo Melinci v župnijo Marije vnebovzete v Turnišču. Omenjeni so kot Melincz.

Prekmursko »slovensko« besedilo iz leta 1722
Dne 18. novembra 1722 so predstavniki podložnikov zemljiškega gospostva Beltinci: Ivan Slavič iz Beltincev/Beltinec, Štefan Kranjčič in Blaž Ferlindič iz Bratoncev/Bratonec, ter Mihael Štefanéc iz Ižakovcev/Ižakovec, predali svojemu zemljiškemu gospodu Ladislavu/ László Ebergényiju daljši spis. Napisal jim ga je Matija Franc Horvat, tedanji župnik v bližnjem trgu Turnišče. Vanj so brez dlake na jeziku našteli razne krivice in tegobe, ki da so jih baje vsakodnevno trpeli na gospostvu
Etoga zdai tekocséga Ießero szedem szto dva ino dvaißetoga
Leta, Meßecza ovoga Andreschaka, ali ßi bu-
di po Deacskom Novembra osßémnaißeti
dén, Z-Iménom vßéga ovoga Belotinßkoga
Gospodina Générala Ebergeny Láßla nyhove
Excelle(ncie) Dominiuma kmetóv, i Lyüdi, Zméd
nyh nißteri po Iménom pak z Bratonecs Kran-
csics Stevan, i Ferlindics Balás; zBelotinecz
pak Slavics Ivan i tulikaite zIsakovecz
Stefanécz Mihály, kákovo Supplicotio Imeno-
vanomu Gosßpodini Generali jeßo notri dáli,
xxx ovo nyéga Goßposstvo ßo priali, i ka-
kove Prosnyé vszisztoi vonoi Supplicatii jeßo gori
poßtávlene, imenüvani Goßpodin Generál
nyega Excellentia jeszo razuméli; Na ko-
tero Suplicatio ako gli strém taki onda, kada
je notér dána po Goßpodni Plebánussi
Törjanßkom vßeh kmétóv onim Postom

zadoßta z récsjóm Goszpodin Generál
odlocsek jé dal, i Zapovédal, od koga-
godir kai krivicze imájo, i kotéri ßo oni
ßlobodnyáki, koteri szo tak Bogati, i kerim
Officialúm na Goszpocsino hodio, i kakovo
Goszpocsino dopernássaio. Z bogh kotéroga
ßiromaski kmeti nit ßvojega, nit Goß-
pocßkoga poßla ne morejo dopernássati;
Z Iménom takve na pißmi naj noter
nagláßiu, ali pak zrecsjom naj povéju.
Dá zadovolßcßino zverhu tákve tusbe,
i vonom hocse vám zmocsi; Kak ßo i ob-
lubili, da tákové hocséte obznaniti, ali do
véßdaj je nigdo néj nagláßil.
(Österreichisches Staatsarchiv Wien, Haus-, Hof- und Staatsarchiv:Sonderbestände, XIX/61, Familienarchiv Csáky)

Vaške babice v župniji Beltinci ob vizitaciji leta 1778
Tudi v župniji Beltinci so babice delovale v vseh vaseh, in sicer v večini vasi po dve babici, kar ni le zanimivost, temveč pokazatelj, da je bila skrb za porodnice izredno visoka. Nastavitev z dvema babicama se lahko utemelji tudi z gosto poselitvijo prebivalstva. Zaprisežena in poučena še ni bila nobena, je pa pri vsaki zabeleženo, da bo to kar najhitreje opravil župnik. Vse so bile katoliške vere, zagotovo tudi druga babica v Beltincih, tako da so morale opraviti le še formalne zadeve za zakonito opravljanje svoje službe. Povprečna starost babic v župniji Beltinci je bila 53, 4 let. Nobena pa najverjetneje glede na odsotnost zapisa ni prejemala nobenega plačila. Kot kaže, te babice niso dolgo ostale v tej službi, saj v letu 1811 v vsej župniji ni bilo več nobene.
Na Melincih (Melincz ) sta bile babici:
Catharina Kempaitz – katoličanka, stara 50 let in
Catharina Palantsak – katoličanka, stara okoli 50 let
(Vir: Sedar po SzEL, can. vis., I.1.c, Szily 6 (1778), pag. 220–237.)

Dolnje Prekmurje v jožefinski vojaški izmeri 1784
Glede državne meje bode v oči zelo neenako izrisana struga Mure z vsemi posebnostmi vred na notranjeavstrijskih ter na madžarskih kartah, pri čemer so prve neprimerljivo kakovostnejše. V reki ter tik ob njej so vidni otočki in otoki, manjše in večje naplavne sipine, rečni rokavi in mrtvice, pa seveda znani brodovi in nepogrešljivi murski mlini. Viden je dejanski potek meje, ki je pri Melincih segala še na levi breg in nasprotno nekaj nižje še na desni breg reke. Županijska meja je prav tako vrisana natančno, začudujoče pa je stanje glede pisanja imen županij, kjer vlada na obeh notranjeavstrijskih kartah popolna zmeda v smislu zamenjevanja ene županije z drugo oziroma napačne postavitve ter celo neobstoja zapisa Zalska županija.
Notranjeavstrijski del (6. zvezek)
Sekcija 168 – Section 168: del Murine struge
Državna meja je začrtana na levem bregu, čeprav je večina mejnih kamnov – razen enega – locirana na desnem, skupaj pa jih je pet. V višini Bunčanov oziroma nasproti Dokležovju je ob koncu ene od poti iz Veržeja na desnem bregu stala »madžarska« gostilna (W. H.), kjer je bil tudi brod (Überfuhr). Z njim je bilo mogoče prevažati tudi tovorne vozove, vožnja je – odvisno od rečne višine – trajala šest do sedem minut. Manjši brod (Kleine Überfuhr) je vozil še »kakih 1000 korakov« pod Spodnjim Krapjem, točneje s tamkajšnjega rečnega otočka v višini Melincev, in je tam prisoten vsekakor vsaj od poznega srednjega veka naprej. Z njim je bilo mogoče prevažati le ljudi, vožnja pa je trajala dlje kot z gornjim – osem do deset minut. Prav tam je na levem bregu ob poti k Melincem stal mejni kamen, tik ob njem pa tri kajžarske hiše, ki so tvorile tedanjo vas (H)Renovci. (D: Renovcze, nemško Krendorf). Pripis (Hauser zu Steyermark gehörig) pove, da so – čeprav vrisane že izza meje – spadale k Štajerski.
Levoobrežnih mlinov je na tej karti sedem. Državna meja je – drugače kot na notranjeavstrijskih kartah – vrisana sredi Murine struge. Mura je prav tako znova upodobljena bistveno drugače: ožje in brez zagotovo številnih rokavov – enega omenja celo opis vasi Melinci. V njej je na delu med Ižakovci in Melinci več otočkov, ki so poraščeni z gozdom ali pa le naplavinski. Na obeh bregovih so dobro vidne obširne sipine. Opisno besedilo sicer ne daje nikakršnih podatkov o sami Muri. Ob levem bregu so plavali mlini. V naselju Harinovci tik ob bregu pred Melinci je stal edini opazen miljnik. Vzdolž reke se z izjemo okolice Dokležovja razrašča gost gozd. Iz Ižakovcev in Melincev sta k reki vodili dve poti. Samostojni zaselek Harinovci z nekaj hišami, ki ga z notranjeavstrijske karte poznamo pod imenom (H)Renovci, leži tik ob Muri, točneje med bregom in miljnim kamnom. Tudi madžarsko opisno besedilo trdi, da »je na Štajerskem«, kar pa je nenavadno in bi zaslužilo natančnejšo raziskavo, saj je državna meja tu trdno zarisana po sredini Murine struge. Kot tak nastopa namreč tudi na drugih starejših kartah Zalske županije, a tam resnično v smislu dela na štajerski strani, čeprav že na prekmurskem bregu. Očitno je šele v 20. stoletju postal sestavni del Melincev.
Mlini: Na Muri med Dokležovjem in Harinovci jih ob levem bregu plava pet.
(Vir: Andrej Hozjan); Dolnje Prekmurje v jožefinski vojaški izmeri 1784 in pomen
vira za raziskave tedanjega prostora med Rabo in Muro

Leta 1855 so krajani Ižakovec, Dokležovja in Melinec na lastno pobudo zgradili katoliško ljudsko šolo. Leta 1882 je šola postala dvooddelčna. Prva leta obstoja šole so poučevali v slovenskem jeziku, od leta 1892 dalje pa je madžarščina obveljala kot učni jezik v obeh oddelkih. Med prvo svetovno vojno je bil pouk skrajšan. V času druge svetovne vojne so Madžari v šolo spet uvedli madžarski jezik, deloma so govorili in učili tudi v prekmurščini.

Naslednje zanesljive vire najdemo iz leta 1890 in leta 1910 v podatkih o številu prebivalcev. Melinci so spadali v Zalsko županijo, okraj Dolnja Lendava.
Muramelenze ( 1890); Madžarov 12, Slovaki 1, Slovenci 804
Melinc ( 1910): Madžarov 13, Slovaki 4, Hrvati 1, ostali 890
(Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja)

Šola na Melincih je bila ustanovljena leta 1893. Pouk je potekal v dveh zasebnih hišah. Leta 1914 je bila zgrajena nova šola. Prva nameščena učitelja v vasi sta bila Bela Holcer in Karol Roža, zagrizena Madžara. Prepovedala in preganjala sta slovensko besedo. Beltinski katehet, gospod Kuhar ni smel v šolo zaradi slovenskega prepričanja. V letih 1915, 1916 in 1917 je bila v Prekmurju huda suša. Pomanjkanje je zadelo tudi Melince. Vaščani so preživeli s prodajo sadja, ki so ga Madžari na veliko odkupovali.

Leta 1918 izropana židovska trgovina na Melincih. Žid naj bi tožaril in deloval protislovensko. Župan Ozmec ter odbornika Duh in Jerič v imenu vasi podpišejo deklaracijo za shod v Ljutomeru. Za to dejanje se je moral Ozmec zagovarjati pred Madžari. Bil je tepen in zaprt v pivnico. Hkrati je bil razrešen funkcije župana. Novi župan postane Martin Brunec.

Leta 1919 pride za učitelja v vas Leopold Capuder z ženo. V vas prineseta preporod. Ustanovljeno je bilo Gasilsko in Kulturno društvo.

V »Dobrovoljački Sokolski legiji za Medjimurje« v Štrigovi (leta 1919) so službovali predvsem vaščani vasi beltinske župnije: iz Melinec so službovali: Kolenko Vinci, Horvat Karel in Petek Ignac – vse do avgusta 1919,

31. januarja 1921 je bil izveden prvi pop is prebivalstva v Kraljevini SHS.
Nekdanjo župnijo Beltinci so tega leta sestavljale naslednje vasi, ki so bile hkrati občine: Beltinci (madžarsko Belatinz), Bratonci (Murabaráti), Dokležovje (Deklezsin/Murahely), Gančani (Ganicsa/Lendvarózsavölgy), Ižakovci (Murasziget), Lipovci (Hársliget), Melinci (Muramelence) in Odranci (Adorjánfalva).
Na Melincih je živelo 990 oseb, od katerih se je pet 5 opredelilo za Madžare in dve osebi(2) za Nemce. Vseh 990 se je izreklo za rimokatolike.

Leta 1925 odide iz Melinec študirat pet fantov. Vsi postanejo pozneje duhovniki.
Od leta 1930 – 1940 postane učitelj Pavel Silovinec, ki vodi tudi zbor.

Silovinecsilovinec2

silovinex 3silovinec 4

Poročilo šolskega upravitelja

Poslopje je bilo zidano 1914. Vaščani so prispevali delavce in kamen ter pesek. Vse ostalo je krila in plačala budimpeštanska vlada. V poslopju sta dve učilnici v izmeri 11mx7mx4m, pisarna, upraviteljevo stanovanje ter stanovanje za 1 samsko učno moč. Do leta 1930 je vzdrževala poslopje in krila ves šolski proračun država. Tega leta pa je prevzela poslopje in proračun občina. Od leta 1932 dobijo vsi učenci vse učne pripomočke v šoli.

Oktobra 1934 je izbruhnila epidemija griže, predvsem v večjih vaseh ob. »Na Melincih je zbolelo skoraj vse prebivalstvo.Vsi ljudje so bili cepljeni proti griži. Zdravili so se v ban. bolnišnici v Murski Soboti in zasilni bolnici higijenskega zavoda v Odrancih. Kljub vsej negi je umrlo za grižo 29 oseb. To se pozna posebno pri vpisu novincev za šol. Leto 1940/41. Teh otrok je umrlo 12. Šolsko leto je začelo takrat šele 11. Oktobra. Druga bolezen, ki je bila močno razširjena, je trahom. Po prizadevanju trahomske stanice v Murski Soboti in poučevanju ljudstva bolezen pojema, tako da v prvem in drugem oddelku nimamo nobenega otroka bolnega na trahom.« (vir: Melinci 8.VI.1940, šolski upravitelj Silovinec Pavle).

Strjeni podatki o šoli

Leta 1855 so krajani Ižakovec, Dokležovja in Melinec na lastno pobudo zgradili katoliško ljudsko šolo. Leta 1882 je šola postala dvooddelčna. Prva leta obstoja šole so poučevali v slovenskem jeziku, od leta 1892 dalje pa je madžarščina obveljala kot učni jezik v obeh oddelkih. Med prvo svetovno vojno je bil pouk skrajšan. V času druge svetovne vojne so Madžari v šolo spet uvedli madžarski jezik, deloma so govorili in učili tudi v prekmurščini.
Šola na Melincih je bila ustanovljena leta 1893. Pred tem so učenci iz Melinec obiskovali šolo v Ižakovcih, kjer so se učili v prekmurščini. V Melincih so poučevali v madžarskem jeziku. Šele leta 1920 je bil organiziran pouk v slovenskem jeziku. Pouk je potekal v dveh zasebnih hišah.
Leta 1914 je bila zgrajena nova šola.
Leta 1927 je šola postala trioddelčna
Leta 1937 je postala šola štirioddelčna
Pred drugo sv vojno je bila šola štirirazredna. Vpisanih je bilo 108 dečkov in 112 deklic. Poučevali so štirje učitelji. Med vojno se je poučevalo v madžarščini, zadnji dve leti pa 6 ur tedensko v domačem, prekmurskem narečju.
Po vojni je bilo vpisanih 220 otrok . Primanjkovalo je veliko učil.
V šol letu 1946/47 se je Osnovna šola Melinci upravno združila z OŠ Ižakovci. Za upravitelja je bil imenovan Sreš Martin. Na obeh šolah je bilo 8 oddelkov (4 v Ižakovcih in 4 na Melincih). Pouk je potekal v dveh učilnicah – dopoldne in popoldne.
Junija 1950 je bilo ustanovljeno »izobraževalno – umetniško društvo«.
Leta 1956 se je ponovno ustanovilo šolsko upraviteljstvo na Melincih. Upravitelj je postal Milan Horvat. Leta 1958 so začeli popravljati šolsko stavbo. Isto leto je bil podan predlog, da bi se naj Dokležovje, Ižakovci in Melinci združili in v Ižakovcih zgradili novo šolo, v katero bi naj hodili otroci omenjenih treh vasi. Melinčari so bili proti. Tudi drugi predlog, da bi se naj združili z Gornjo Bistrico, so zavrnili.
V šol letu 1959/60 so uvedli »peti razred« in uredili mlečno kuhinjo ter skladišče. Istega leta je bil uveden tudi prvi tuji jezik – »nemščina«. Ustanovljena je bila tudi šolska zadruga.
Januarja 1962 je bilo šolsko upraviteljstvo na Melincih ukinjeno. Melinci so postali podružnica centralne osnovne šole v Beltincih. Na šoli so ostali učenci od prvega do četrtega razreda.
V šol letu 1981/82 je bila uvedena »celodnevna šola« (COŠ)
Dne, 29.11.1985 jebila otvoritev »vaškega vrtca« in prenovljena podružnična šola na Melincih. Vpisanih je bilo 18 otrok.
Leta 1990 je bil podan predlog za ukinitev podružnične šole na Melincih. Zaradi vedno manjšega števila otrok, je pouk potekal le v dveh kombiniranih oddelkih.
Leta 1992 so se učenci tretjega in četrtega razreda prešolali na centralno šolo v Beltince.
Od leta 1995/96 je na šoli le »en kombinirani oddelek«. Število učencev je okrog 20.
Leta 2002/03 je bila uvedena »devetletka«. Po novem je zraven učitelja v razredu še pomočnica.
Leta 2008/09 se uvede oddelek »podaljšanega bivanja«. Z letom 2010/11 je ustanovljen oddelek »jutranjega varstva«.

Leta 1941 pride na Melince okupatorska oblast. Pričakajo jo le štirje domačini. Z vojsko pride tudi madžarsko uradništvo.
Leta 1943 pride na šolo madžarska komisija, ki predstavi sklepe madžarske vlade, da naj bi se poučevalo samo v madžarskem jeziku. Domačini se ne dajo. Pri vpisu otrok glasujejo; 80% za slovensko listo, 15% za madžarsko listo, 5% ni prišlo volit.
Zaradi bližajočih se Rusov se Madžari umaknejo na drugo stran Mure. Še prej opustošijo vas, podminirajo zadnje tri mline na Muri in požgejo dve hiši, last Štefana Fekonje in Ignaca Kobilec. Melinčani sprejmejo Ruse kot osvoboditelje. Zaradi napadov Rusi vas izselijo. Ostalo je le 12 oboroženih domačinov. Rusi pobirajo po vasi les za gradnjo mostu čez Muro. Prejšnji sodelavci Madžarov sodelujejo tudi z Rusi in postanejo po vojni aktivisti OF.
Po vojni se deli grofovska zemlja (agrarna reforma). Prednost imajo simpatizerji OF. Prva predsednica socialistične zveze postane domača učiteljica. Ustanovljeno je kulturno društvo, ki ga vodi vodja pevske ga zbora.

Iz popisa prebivalstva od leta 1836 – do leta 1941 v dolnjelendavskem okraju , lahko ugotovimo, koliko članov judovske veroizpovedi je bilo na Melincih.
Popis prebivalstva od leta 1836  v dolnjelendavskem okraju:

Melinci (1836) : 725 prebivalcev, 3 judovske veroizpovedi
Melinci (1890):  840 prebivalcev, 3 judovske veroizpovedi
Melinci (1900): 882 prebivalcev, 9 judovske veroizpovedi
Melinci (1910):  908 prebivalcev, 2 judovske veroizpovedi, Melinci  (1941): 1017 prebivalcev, 0 judovske veroizpovedi, 1 jud nejudovske veroizpovedi 
(Vir: A Magyar Korona Országaiban az 1881. év elején végrehajtott népszámlálás eredményei megyék és községek szerint részletezve. II. kötet, Budapest/Rezultati popisa po županijah in naseljih v državah Kraljevine Madžarske v začetku leta 1881, zvezek II, Budimpešta. Vir: A Magyar Korona Országainak helységnévtára, Budapest 1892/Krajevni leksikon držav Madžarske svete krone, Budimpešta, 1892.Vir: 1941. évi népszámlálás. Demográfiai adatok községenként/Popis leta 1941. Demografski podatki po naseljih )

Po Zakonu o upravni razdelitvi LRS iz aprila 1946 je naselje Melinci sodilo v Krajevni ljudski odbor (dalje KLO) Ižakovci. S spremembo zakona istega leta je bil za kraj Melinci ustanovljen KLO Melinci v okraju Murska Sobota. Obsegal je k. o. in naselje Melinci. V tej sestavi je KLO Melinci deloval do aprila 1952, ko je bil ukinjen in so bile vse njegove upravne pristojnosti prenesene na Občinski ljudski odbor Beltinci v okraju Murska Sobota.

1949 ustanovljen pevski zbor, ki ga vodi učitelj Gustav Gonza.

MPZ Melinci pod vodstvom G. Gonze

Isto leto »Tuškajev misijon«. Udba z vojsko terorizira celo vas. Pobudnik tega dejanja je domači partijec, Tuškej. Zaradi sovraštva za gorje, ki ga je prizadel, se od takrat izogiba domači vasi in domačinom.

Po vojni je bilo priložnostnih služb in dela malo. Moški so poprijeli za vsako delo. Leta 1954 je večja skupina moških delala na Žovneku pri Braslovčah na državnem posestvu. Delali so nove nasade dreves. Delavce je zbral in delo vodil Duh Martin.

žovnek 001

Na sliki: Petek Štefan, Štaus Mirko, Pozderec Jože, Brunec Janez, Zadravec Andrej, Majc Štefan, Jerič Andrej, Maučec janez, Petrov Vanek, Nežič Franc, Dugar Franc, Smodiš Jože, Fekonja Ivan, Duh Štefan, Maučec Franc, Maroša Franc, Nežič Jože, Zelko Štefan, Zadravec Matija, Duh Martin, Fekonja Jože, Pozderec Martin, Zelko Lajči, Žižek Jože, Vohar Matija, Maučec Gusti, Rengeo Franc.

Skupina moških, ki so bili na delu v okolici Murske Sobote. Za potrebe JNA so delali nasip, kjer je bilo vojaško strelišče.

delavci na strelišču 001

Na sliki: Vohar Štefan, Lainšček Janez, Vohar Peter, Brunec Janez, Jerič Andrej, Erjavec Jože, Kuzmič Andrej, Glavač Ignac

Leta 1956 dobi vas elektriko. Ideja o eliktrifikaciji je bila dana že večkrat. Leta 1932 – 1936 – 1947, toda do realizacije ni prišlo. Šele leta 1953 so sklicali sestanek, na katerem je bil izvoljen odbor za elektrifikacijo, kateremu je predsedoval pobudnik ideje, učitelj Gustav Gonza.  Ker je Gonza kmalu odšel v Beltince, je njegovo vlogo prevzel Ivan Duh. Po treh letih dela,  je  leta 1956  žarnica prvič zasvetila tudi na Melincih. Slavnostna prireditev je bila 29.11.1956, na kateri so sodelovali otroci OŠ Melinci pod vodstvom Golob Štefke in Vogrinčič Marije. Zapel je tudi domači zbor pod vodstvom Andreja Mar0še.

Leta 1967 je bil prodan grunt, za katerega je bil zainteresiran tudi kapelski odbor za eventualno gradnjo nove kapele.

parcela 2 001

Žetev včasih

žetev včasih 001

Na sliki; Balažic Ignac, Balažic Rozalija, Duh Katarina (Lešnjek), Balažic Marija, Duh Marija ml, Duh Marija, Balažic Marta, Duh Ivan

voz z slamo 001

Leta 1971 je v vasi 1101 prebivlcev (205 hiš). Obrtniške stroke je 44 članov, bolničarjev 14, cerkvenih uslužbencev 22, mehanikov 13, državnih uslužbencev 37, šoferjev 22. Na delo v Muro ter pletilstvo v Beltince hodi 15 članov. Traktorjev v vasi je 10, avtomobilov 12, 3 mlatilnice, 15 televizorjev, ena sodobna trgovina z mešanim blagom, vaga za živino, dve gostilni, štirirazredna osnovna šola in kapela.

Nekaj utrinkov, kakšni so bili Melinci leta 1971. Avtor slik je Fanči Šarf:

Vaška ulica, zadaj glavna kapela, Melinci.

Pogled na križišče s kapelico Sv. Florjana, Melinci. Leta 1971

Vaška ulica, Melinci. 1971

Stranska ulica, Melinci. 2

Pogled po ulici, Melinci.

gornji kunec 001

Gornji kunec vasi . Na liki: Forjan Danica, Nežič Marija, Balažic Franc

Leta 1971 zgrajen vodovod. Gasilci dobijo novo brizgalno.

1972 prodaja parcele; šolska drevesnica

parcela 1 001

Brod

brod

Brod na Melincih

Brod v Melincih je eden od štirih brodov, ki še vozijo po reki Muri.Omenjen je že v letih 1443 in 1462, (gl. Pavle Blaznik, Historioena topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, zv. 1 A–M, Maribor 1986, str. 376). Sestavljata ga dva plitva čolna, povezana s povezovalno in nosilno ploščadjo, na kateri je brodnikova utica. Ploščad, običajno z ograjo, je pripeta na jekleno medobrežno vrv, po kateri teče škripec z obesno vrvjo. Brod se preko reke pomika s pomočjo rečnega toka. Na mirno tekočih vodah omogoča gibanje broda krmilno veslo na zadnjem koncu. Pri praznem brodu je ugrez do 30 cm, pri polnem pa do 70 cm globine. Poklic brodarja na Muri počasi izginja. Mladih ni, pravijo tisti, ki se še spominjajo časov, ko so z brodom prevažali staro in mlado, živino in vozove.

Mlini

Sožitje med reko in človekom je na reki Muri prineslo postavitev plavajočih mlinov že v 4. stoletju. Plavajoči mlin pomeni svojevrsten izum, saj smotrno izkorišča naravno energijo vode, kmetijstvu pa daje možnost pridobivanja polnozrnatih mlevskih proizvodov. Plavajoči mlin je posebnost panonske pokrajine in lahko delno ali pa v celoti plava na reki. Ugotovljeno je, da so panonski Slovenci uporabljali vodne mline že pred prihodom Madžarov v današnjo njihovo domovino. Ladislav in Štefan Banfi iz Lendave sta dala leta 1524 sestaviti urbar, ki popisuje tudi mline na reki Muri. Na straneh 31-35 in 135 – 142 je popis mlinov z imeni lastnikov. V Dokležovju je bil en mlin, v Ižakovcih pet mlinov in na Bistrici en mlin. Omenjeni mlinarji so imeli mline v najemu in so od njih plačevali grofu letne dajatve. Na Melincih, ki bi naj dobili ime po »mlinih«, ni naštet noben. Bolj težko je verjeti, da so imeli Melinčari že takrat »privat mline«. Kdaj so se potem pojavili mlini na Melincih? Po izkopanih ostankih delov mlina (lanci,mlinski kamen, zoglenel čoln) v »Luboviji« lahko sklepamo, da so mlini na Melincih obstajali. Prvotna struga Mure je potekala v današnji »stari Muri«, kjer so bili postavljeni mlini (prim “Kuharjev mlin”) in je tekla skozi »Lubovijo«. Tu bi naj bil tudi brod (pri Zadravčovi – Kolmanovi hiši). Melinčarji so pogosto svoje mline na Muri selili. »Voda je šla sem pa tja, mi pa smo šli za njo,« je izjavil še živeči mlinar. Ponavadi je velika poplava povzročila selitev struge na drugo, bolj ugodno mesto. Ta proces se je kontinuirano dogajal v določenih časovnih periodah. Potek Mure v starih časih nam dokazujejo stari rokavi, ki prepletajo poplavno območje in so nekoč predstavljali glavno strugo reke. Zaradi nestalne struge reke Mure so bili na Melincah plavajoči mlini. Mlin je cel stal na kumpih, ti pa na plavajoči vodi. Tako so ga lahko tudi poljubno premikali na boljšo lokacijo. Na breg je bil plavajoči mlin pritrjen z verigami, lesena opora pa je držala mlin stran od brega. Plavajoči mlini so imeli na nabrežju še poseben šator, v katerega so shranjevali vreče zrnja in moke. Mlin je dostikrat zalila voda, utrgalo ga je od brežine ali odplavilo dalje po reki. Najbolj nevarno je bilo takrat, ko je Mura zmrzovala. Led je znal uničiti lesene dele mlina. Takrat so po navadi mlin razstavili. Dele mlina so znosili na kopno, tako da so na vodi ostali le kumpi. V mlin so nosili mlet pšenico, koruzo, rž, ajdo. Največ so imeli mlinarji dela po žetvi. V pomoč so jim bili pomelaji (ljudje, navadno stranke, ki so pomagale mlinarju mleti). Nekateri mlini so imeli tudi oljarno. Tudi požari niso bili redki, saj so si v mlinih kurili in svetili s svečo ali na petrolej (lampicsami). V časih avstroogrske monarhije je bilo na slovenskem odseku Mure: od Kroga do Martina (meja s Hrvaško) 69 plavajočih mlinov, v 21. stoletju pa se jih je ohranila le peščica.

Melinčki mlinarji (lastniki mlinov) leta 1938 : Pozderec Ignac in Peter ( mlin je stal na drugi strani Mure. Pintarič Štefan, Poredoš Andrej, Zadravec Ignac in Miška, Duhov mlin (Andrej in Glavač Ignac) – mlin je bil najprej na tej strani Mure, nato na štajerski strani in Bernjak Matija. Leta 1940 so imeli Melinčari na reki Muri še štiri plavajoče mline, ki so bili pozneje demontirani.

mlini 001

 Melinčki mlini

OJ TI MLINI 

Da, mlini – tisti pravi,
Z dvema čulnoma na Muri.
Joj, kako ste klepetali,
Da ste belo moko nam dajali.
Kam, le kam odšli ste zdaj?

Melinci – so po vas ime dobili,
A vi ste šli, zaprli duri.
Le zakaj niste ostali?
Še bi vas potrebovali,
Res, želimo vas nazaj.

Med lepimi mladostnimi spomini,
Gledam vas, melinčki mlini.
Stojite v vrsti strumno kot vojaki,
Mura pa šumi pod vami.
Šest koles vrti se leno, enakomerno.

Zrnje, med kamni razdrobljeno,
Zdi se, da ječi od bolečine.
Moka, bela in dišeča,
Potihoma v predal drsi, molči.
Me vrati mlinar, beli mož stoji,
Dolge bele brke si zaviha,
Radovednim se nasmiha.

Zvonec zazvoni: trin, trin,
Mlinar skoči v mlin.
Težko vrečo zrnja si naloži,
Siplje ga med mlinske kamne.

Ti pa neusmiljeni, požrešni,
Meljejo in grizejo, drobijo,
Zrnje v belo moko spremenijo. (Martin Maroša)

 

 O mlinih in mlinarjih je krožilo veliko zgodb. Eno takih opisuje Štefan Kuhar v zbirki: Národno blágo vogrskij Sloväncof. Zgodba je povezana z melinčkim mlinarjem in njegovim mlinom.

peneze mele

Mura

mura-fluss-fischen-slowenien-ljutomer

Reka Mura

Múra (madžarsko Mura,nemško Mur, prekmursko Müjra, Möra) je reka, ki izvira v Radstadtskih turah v Avstriji. Njena skupna dolžina je 465 km, od tega je v Avstriji 295 km, 98 km pa v Sloveniji. Pri nas počasi tekoča reka je bila znana po plavajočih mlinih (Mlinarstvo – že leta 1346 je bil izdan red za obratovanje mlinov na reki Muri). V preteklosti je bilo na reki veliko mlinov, ki so imeli gospodarski pomen. Do konca prve svetovne vojne je promet čez reko Muro potekal samo z brodi. Življenje ljudi ob reki in njihov odnos do nje sta bila v preteklosti povsem drugačna. Mura ni le dajala, temveč tudi jemala, največkrat celo več, kot pa je dajala. S svojimi poplavami je jemala dragoceno rodovitno zemljo in ogrožala življenje tukajšnjih ljudi, hkrati pa je s poplavami naravno gnojila izčrpano zemljo. Posegi v reko so se, kot nam dokazujejo številni pisni viri iz časa Avstro-Ogrske, izvajali že v srednjem veku, gradili so predvsem različne preseke, da bi z njimi zavarovali naselja pred poplavami.

reka-mura-ribolov-ljutomer-revir-zemljevid
Mura kot celota je bila najbolj urejana v obdobju 1875-1891, ko sta industrializacija in kmetijstvo »videla« v Muri hiter in močan odvodnik. Z izravnavanjem okljukov, poglobitvijo ter ravnanjem dna in utrjevanjem struge v trapezni profil so reki povečali strmec in zmanjšali širino struge na uniformiranih 80 m. S tem se je tudi znižal obseg prodne dinamike, tako da so po regulaciji otoki in prodišča skoraj izginili. Primanjkljaj proda v strugi povečuje tudi omejevanje naravnega pretoka proda z jezovi verige 28 hidroelektrarn, ki so zgrajene v zgornjem toku Mure, v Avstriji. Z zaščitnimi ukrepi so se poplave omejile na območje med nasipi, še vedno pa obstaja nevarnost preboja nasipov oziroma prelivanja čeznje. Ocenjeno je bilo, da bi 100-letne vode preplavile visokovodne nasipe na Notranji Muri v dolžini približno 30 km od 75 km, kolikor so nasipi skupaj dolgi. Čeprav so bili nasipi zgrajeni s 100-letno povratno dobo (Q100 = 1747 m3/s), bi jih na nekaterih mestih preplavil že pretok 1300 m3/s. Ocenjeno je bilo, da bi bilo poplavljeno 20.000 ha veliko območje, če bi nasipi odpovedali. (Andraž Hribar: »Analiza sprememb geomorfoloških oblik na reki Muriod 1824 do 2006«. Najbolj katastrofalne poplave so se zvrstile leta 1938, ko je Mura poplavila okoli 40 vasi na svojem levem in desnem bregu. Na pobudo vodij zainteresiranih in prizadetih naselij ter političnih in kmečkih zvez so ustanovili akcijski odbor za izvedbo potrebnih protipoplavnih objektov (del) in ukrepov, toda do konca druge svetovne vojne je bilo opravljenih le nekaj vodnogospodarskih posegov. V tem času so se osredotočili predvsem na utrditev struge z »vegetativnimi gradnjami« na določenem odseku korita, k sistematski gradnji nasipov Mure ob robu murske terase pa takrat zaradi pomanjkanja denarja še niso pristopili, kljub temu, da so v tem času že tudi gradili »zajčje nasipe« in z njimi preprečevali dotok poplavne vode proti vasem. Življenje z reko je potekalo v spoštljivem strahu in ljudje so se zavedali meje vodnega telesa, v katerega ni dovoljeno posegati. Skozi zgodovino je imela notranja Mura predvsem vlogo mejne reke. V obdobju avstrijskega cesarstva je predstavljala deželno mejo med Štajersko na eni in železno ter zalsko županijo na drugi strani. Za časa Avstroogrske je predstavljala mejo med avstrijskim in ogrskim delom dvojne monarhije, med drugo svetovno vojno je predstavljala mejo med Madžarsko in Nemčijo. Danes predstavlja le še simbolno mejo med Prlekijo in Prekmurjem.

Zbiranje pesemskega izročila in odnos do pesmi o nadnaravni moči vode
Prekmurju, ki je v času avstroogrske monarhije spadalo pod ogrsko krono, je v
veliki povodnji narasla reka Mura ogrožala vas Melinci, kjer je bilo veliko mlinov. Vaščani so na vse načine skušali ustaviti spodkopavanje bregov, vendar brez uspeha: Mura je grozila, da bo odnesla vas. Vaški možje so se pri iskanju rešitve zatekli k izročilu, ki je očitno še živelo med ljudmi: zmenili so se, da bodo poleg struge živega zakopali sedemletnega dečka. Blizu Mure so skopali jamo in vanjo zakopali sedem let starega Džurovega Števeka, ukleščenega med dve deski. Deček je neizmerno jokal, vendar so vaščani vztrajali pri stoji nameri. Verjeli so, da so s tem preprečili nadaljnje spodkopavanje bregov.  V tej tragični zgodbi o darovanju otroka vodi ni bilo ne rešitelja ne pesmi, ki bi ohra-ila spomin na dogodek. Zgodba, objavljena leta 1914, ne navaja časa tega dogodka, ohranjeno ime otroka pa dokazuje precejšnjo časovno bližino. Zapisovalec dodaja, da so dečka sredi 19. stoletja skušali odkopati, da bi ga pokopali v blagoslovljeni zemlji, vendar zaradi zaudarjanja trupla tega niso zmogli . Spomin nanj je ohranilo le verovanje, da se na mestu, kjer je bil nesrečni otrok živ pokopan, prikazuje čudna svetloba.

Zapis zgodbe v originalnem jeziku

melinčki mantrnik 3

Št. Kuhar: Národno blágo vogrskij Sloväncof, (1914)

Spomini Verone Maroša: “Iz otroških let se še spomnim, da je bila velika suša. Košarice smo napolnili s suhim vejevjem, s skaljem. Vzeli smo malo slame ali papirja ter šli k proti Muri. Stare ženica je molila rožni venec, mi pa vsi za njo.Ko smo prišli do Mure, smo prižgali košarice ter jih spustili dol po Muri. Zraven smo molili. Molili smo za dež. Prošnja je bila velikokrat uslišana”.                                              (I.D. Kre Mujre san odu, str 79)
Obe zgodbi: »Tragična zgodba iz Melinec« in »Spomini Verone Maroša« pojasnjujeta, da gre v obeh primerih za verovanju v nadnaravno moč vode, v bistvu za resnično darovanje vodi.

Leta 1972 velika poplava:

poplava 001

Izredno velika poplava na Melincih od 17 – 24.7. 1972. Deževalo je pet dni neprenehoma, noč in dan, tako da so bile vse dnike polne vode. Voda je začela naraščati tako naglo, da je v 24.urah presegla vse nasipe. Reševalne ekipe in vsi vaščani so noč in dan z vreči polne zemlje regulirali nasipe ( jih višali). Zvon v kapeli se je noč in dan oglašal in zval na pomoč ljudstvo. Na pomoč so prišli tudi iz sosednjih vasi (Beltinec, Odranec). Tudi vojska je prišla z dvema čolnoma na pomoč. Dne 23.7 pa je voda predrla nasip točno na tistem mesti, kak leta 1916 – na vaškij grabaj. Voda je poplavila vse njive. Le tu in tam se je videl kakšen brešček, ki ni bil pod vodo. Križi pšenice so bili pod vodo, krompir je zagnilo, tudi drugi pridelki so propadli, le kukarca je obrodila, ge jo je nej odneslo. Mura je natrgala tudi dva mosta: most čez staro Muro in in most prek jarka. Za škodo na mostu in na brodu je vas dobila plačano odškodnino in ok. pol milijona din državne pomoči. Zgodovina Melinec ne pomni tako velike poplave. (I. D. Kronika vasi)

poplava Štrigova 001

Tako je izgledala poplava v Štrigovi na Melincaj. Na sliki: Maršič Anton, Forjan Alojz, Duh Ciril

poplave

Primer velike vode ob poplavah.

Leta 1974 asfaltiran cesta Melinci – Beltinci.
Leta 1983 velik padec natalitete: rojenih 6 otrok, umrlo 18 ljudi.
Leta 2000 je v vasi 230 hišnih številk in 899 prebivalcev.

Po statističnih podatkih (RS) je leta 2014 na Melincih 817 prebivalcev.

Topoli, simbol Prekmurja ob cesti Melinci – Gornja Bistrica

topoli
Pripravil;
Nace Duh, Melinci.

Advertisements

About mujc

It deals with the music and Internet commerce. I am interested in new technical things and their potential use in the Internet business
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

1 Response to MELINCI – kronika vasi

  1. Rasto says:

    Viden je študijski pristop k podrobnemu opisu zgodovine vasi, kar predstavlja veliko delo. Čestitamo.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s